16. člen ZPPOLS

Bistveni razlog, da Sklad RS za razvoj, d.d. (v nadaljevanju Sklad) s tožniki ni sklenil pogodb oziroma da niso bili udeleženi pri privatizaciji delodajalca so torej okoliščine, da njihova potrdila o premalo izplačanih neto osnovnih plačah niso bila razknjižena pri ARSPPNI in da potrdilo o razknjižbi ni bilo izročeno Skladu oziroma da v primeru, če je bil organ upravljanja pasiven, v nadaljnjem roku 60 dni svojih pravic niso sami uveljavljali neposredno pri Skladu, ki bi moral v nadaljevanju z njimi skleniti pogodbe o prodaji delnic. Dolžnost poskrbeti za razknjižbo potrdil ni bila na Skladu. V petem odstavku 15. člena ZPPOLS je jasno določeno, kakšen je postopek v primeru, če je organ upravljanja podjetja pasiven: upravičenci - tožniki bi morali v nadaljnjih 60 dneh svoje pravice uveljavljati sami neposredno pri Skladu preko skupnega zastopnika, pooblaščenega za sklenitev in izvedbo pogodbe o odkupu delnic. Ni obveze za opozarjanje na okoliščine, ki jih določa že sam zakon in katerih relevantnost izhaja že iz samega zakona. Če so tožniki sami opustili uveljavljanje pravice, ki je bila za varstvo njihovih pravnih interesov določena v zakonu, ne morejo odgovornosti za moreb

Obveznost Skalda Republike Slovenije za razvoj skleniti pogodbe o prodaji delnic tožnikoma je nastala (že) z izpolnitvijo pogojev iz drugega odstavka 10. člena ZPPOLS; od takrat dalje sta (bila) namreč interna razdelitev in notranji odkup po zakonu obvezna načina privatizacije. Upravičenci - tožniki so imeli v skladu z ZPPOLS za izvedbo izpolnitve te kontrahirne dolžnosti Sklada sodelovalno dolžnost, ki je niso izpolnili, ta opustitev pa je Skladu onemogočala izvršitev kontrahirne dolžnosti po ZPPOLS. Tožniki uveljavljanega povračila škode nisi utemeljevali zgolj s Skladovo kršitvijo kontrahirne dolžnosti, temveč tudi z njegovo spremembo svoje prvotne odločitve o privatizaciji Č., za kar naj ne bi imel podlage v zakonu. Sodišči prve in druge stopnje se z dokazovanjem oziroma ugotavljanjem resničnosti trditev pravdnih strank o dejstvih, relevantnih z vidika te pravne podlage, do sedaj nista ukvarjali, saj sta tožbenim zahtevkom ugodili na drugi - Skladovi protipravni kršitvi kontrahirne dolžnosti.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo glede presoje protipravnosti ravnanja toženkinega pravdnega prednika glede izvedbe lastninjenja Č.

Takoj, ko so tožniki sprejeli ponudbo, je nastala kontrahirna dolžnost pravnega prednika tožene stranke. Ker je ta ni izpolnil, je tožnikom nastala škoda, ki jo je tožeča stranka dolžna povrniti.

Sklep o privatizaciji, ki ga je sprejel upravni odbor sklada po 7. členu ZPPOLS, ni bil upravna odločba, temveč izraz (izjava) volje organa upravljanja lastnika pravne osebe, ki se privatizira, kako izvesti privatizacijo. Tožniki bi v primeru, če sklep upravnega odbora sklada ne bi upošteval zakona, v zakonu predviden obvezen način privatizacije izsilili s civilno tožbo (prvi odstavek 27. člena ZOR). Notranji odkup je obvezen način privatizacije le v primeru, če upravičenci iz 12. in 16. člena ZPPOLS v roku sprejmejo ponudbo sklada. Pogoj je, da sklad v sklepu o privatizaciji določi (ponudi) notranji odkup kot način privatizacije.

S sklepom o privatizaciji način privatizacije pravne osebe na način notranjega odkupa ni bil določen, zato upravičenci iz 12. člena ZPPOLS ne morejo v pravdi zahtevati od Slovenske razvojne družbe d.d..Sklenitve pogodbe o odkupu poslovnih deležev pravne osebe v okviru privatizacije na način notranjega odkupa.

Določba 1. odst. 16. čl. ZPPOLS ne izključuje notranjega odkupa delnic kot obveznega načina privatizacije. Interna razdelitev in notranji odkup sta namreč obvezni metodi privatizacije, Sklad pa ima le "pravico", da odstotek družbenega kapitala, ki bi ga želel (in glede na 2. odst. 10. čl. tudi moral) ponuditi z notranjim odkupom, poljubno določi v okviru zakonskih razponov.

ZOR v prvem odstavku 109. člena določa, da se na ničnost lahko sklicuje tudi vsaka zainteresirana oseba. Imeti mora torej pravni interes za to, da se ničnost nekega pravnega posla ugotovi v pravdi, to je po pravilih, ki veljajo za vsako ugotovitveno tožbo v smislu določil 187. člena ZPP. Brez sodne ugotovitve mora biti pravni položaj tožnika ogrožen, ali pa mu preti škoda. V obravnavanem primeru za tako situacijo očitno ne gre, saj so tožniki kot bivši zaposleni pravnega prednika prve tožene stranke do lastninjenja upravičeni v skladu z določili členov 1, 12 in 16 Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada RS za razvoj in obveznostih Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo, seveda v tam določenih rokih, ne glede na sporno pogodbo. Čeprav tožniki v pritožbi sicer zatrjujejo (drugače kot v sami tožbi), da je lastninjenje za njih drugotnega pomena, pa edino to v konkretnem primeru lahko predstavlja njihov pravni interes za tožbo. Iz prej pojasnjenega sledi, da ta njihova pravica ni ogrožena, zato pa tudi njihov interes v smislu 109. člena ZOR za ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 2. 12. 1992 o prenosu družbenega kapitala ni podan. Odločitev o zavrnitvi primar