16. člen SZ-A

Vprašanje, ali je bilo zemljišče, ki je bilo v lokacijskem ali drugem upravnem dovoljenju določeno kot zemljišče, namenjeno redni rabi stavbe, v času izdaje dovoljenj v lasti investitorjev (med katerimi je bila tudi prva nasprotna udeleženka) ali ne, na presojo obsega pripadajočega zemljišča na podlagi primarnega kriterija po četrtem odstavku 7. člena ZVEtL ne more vplivati.

Po določilu 16. člena SZ je promet s stanovanji in stanovanjskimi hišami prost pod pogoji, ki jih določa zakon. Vendar pa ima po določilu 18. člena SZ v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 21.3.1994, opr. št. U-I-119/94 (Ur. list RS, št. 24/96) predkupno pravico tisti najemnik, ki je bil ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona imetnik stanovanjske pravice na stanovanjih v družbeni lastnini. V to kategorijo sodijo tudi tisti uporabniki stanovanj, s katerimi so morali lastniki olastninjenih stanovanj skleniti najemne pogodbe po določbah 147. člena SZ, če je imetnik stanovanjske pravice (kot je bilo to v tem primeru) umrl pred sklenitvijo najemne pogodbe. Ta zaključek ima podlago v tretjem odstavku 147. člena SZ, po katerem se tudi pravica sklenitve kupoprodajne pogodbe po 117. členu SZ prenese na zakonca umrlega prejšnjega imetnika stanovanjske pravice.

Nasprotna tožba ima pravno naravo samostojne tožbe. Ker pa se vlaga v postopku, ki že teče med istima strankama v nasprotnih vlogah, določa ZPP zanjo nekatere dodatne pogoje (189. člen ZPP), kar pa na njeno pravno naravo ne vpliva. Zato mora imeti tudi nasprotna tožba vse elemente, ki so potrebni za dovoljenost revizije. Z odhodom v Dom za starejše občane stanovanjsko razmerje Z.M. po 58. členu ZSR ni prenehalo.

Za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka za odkup stanovanja pod pogoji iz Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ) je odločilno le to, ali je bil tožnik v času uveljavitve tega zakona, to je 19.10.1991, imetnik stanovanjske pravice ali ne. Ni pravno pomembno, ali je tožena stranka drugim prodajala stanovanja pod pogoji iz SZ ali ne. Privatizacijske določbe SZ (od 117. do 133. člena) so za zavezanca kogentne narave le v tem pomenu, da upravičencu iz 117. člena mora prodati stanovanje, če ta odkup zahteva in če so izpolnjeni pogoji po tem zakonu. Če niso, obveznosti prodaje ni. Če zavezanec kljub izpolnjenim pogojem po SZ upravičencu stanovanja noče prodati, lahko upravičenec prodajo iztoži. Sodišče zahtevku ugodi potem, ko presodi, da so vsi pogoji po SZ izpolnjeni. Če pogoji niso izpolnjeni, mora tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče le na ta način ravna v skladu z zakonom in le na ta način postavlja vse upravičence v enak položaj pred zakonom. Privatizacijske določbe SZ omejujejo zavezanca pri razpolaganju z njegovo lastnino. Zato SZ tudi natančno določa pogoje, kdaj je dolžnost prodaje za zavezanca (iztožljiva) obveznost in kd

Lastnike iz 111., 112., 1. odstavka 113. in 114. člena SZ je zadela dolžnost prodaje stanovanj imetnikom stanovanjske pravice, ki so imeli na dan uveljavitve SZ na tem stanovanju stanovanjsko pravico, sicer pa je promet s stanovanji in stanovanjskimi hišami postal prost (16. člen). Z dnem uveljavitve SZ (16.10.1991) je prenehal veljati zakon o pogojih za prodajo stanovanjskih hiš in stanovanj v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 38/86 in 46/88), ki je do tedaj bil specialni predpis, ki je urejal pogoje in način prodaje stanovanj in stanovanjskih hiš v družbeni lastnini (3. točka 1. odstavka 159. člena SZ). Zato je v nasprotju z omenjeno določbo SZ na nižjih stopnjah sprejeto stališče, da za promet z nezasedeno stanovanjsko hišo veljajo določbe ZPN, torej princip prodaje na javni dražbi.