1. člen ZSS

V obravnavani zadevi iz tožbenih navedb, ki so odločilne za presojo o prisojnosti (drugi odstavek 17. člena ZPP), izhaja, da tožnica ne zahteva izpolnitve toženkine obveznosti iz službenega razmerja z njo (drugi odstavek 1. člena ter 4.a člen ZSS), temveč zahteva povrnitev škode zaradi izgubljenega dohodka, ki naj bi ji jo povzročila toženka kot zakonodajalec, s tem ko ni sprejela zakona, ki bi na ustavno skladen način uredil plače sodnikov. Tožnica tako uveljavlja odškodninsko odgovornost države zaradi zakonodajne protipravnosti. V konkretnem primeru torej ne gre za nobenega od taksativno navedenih sporov iz 5. člena ZDSS-1, za katere je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih (kot specializiranega sodišča), temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje o katerem je na podlagi 1. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Ustavno sodišče RS je pojasnilo, da gre pri službenem razmerju sodnika z Republiko Slovenijo za javnopravno razmerje, ki ima nekatere elemente delovnega razmerja, vendar sodnik ni delojemalec države, ampak nosilec ene od vej oblasti. Položaj sodnikov in delavcev v delovnem razmerju zato ni primerljiv, različna ureditev pa temelji na različnem pravnem statusu. Položaj sodnikov je primerljiv s položajem drugih funkcionarjev. Določbo 43.b člena ZSS je treba razumeti kot določbo, ki ureja pravico sodnikov do dnevnega in tedenskega počitka in v zvezi s tem poseben položaj sodnikov, ki opravljajo dežurno službo, ne da bi časovno omejevala sodnike pri opravljanju sodniške službe. Sodišče ni delodajalec sodnika in torej med njima ne gre za razmerje delodajalec - delavec v smislu ZEPDSV, zato tožeča stranka glede sodnikov nima obveznosti, ki jih nalaga ta zakon.

Prenehanje sodniške funkcije, ki nastopi z dnem, ko Sodni svet odloči o pritožbi sodnika zoper oceno sodniškega dela, ne pomeni istočasnega prenehanja službe, temveč je treba s smiselno uporabo določb ZDR-1, zaradi zagotovitve ustavnega načela enakosti zaposlenih oseb, katerih pravice in obveznosti so (razen v delu, ki se nanaša na sodnikovo neodvisnost pri odločanju), bistveno enake oziroma podobne, šteti, da lahko sodniku na ustavno skladen način preneha sodniška služba z dnem, ko mu je vročena (obrazložena) odločba Sodnega sveta o prenehanju sodniške funkcije, ne pa za nazaj, že na dan sprejema odločitve na Sodnem svetu. ZSS nima določbe, iz katere bi izhajalo, da delodajalec oziroma službodajalec v primeru prenehanja sodniške službe sodnika razporedi na drugo ustrezno delo (pri sodiščih se kot takšno lahko izpostavi delo strokovnega sodelavca) oziroma da je dolžan preveriti, ali takšno prosto delovno mesto obstaja. Po določbi 4.a člena ZSS se glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja. ZSS torej določa, da se smiselno uporablja ZDR-1, ne določa pa smis

Pritožba je redno pravno sredstvo, ki ima glede na ostale vloge v postopku samostojno naravo. Pritožnik se v pritožbi zato ne more uspešno sklicevati na svoje navedbe, ki jih je podal v drugih vlogah, če teh navedb v pritožbi ni ponovno ustrezno konkretiziral.

Ni podlage za odškodninsko odgovornost države, ker manjka element protipravnosti, če sodni svet ne predlaga kandidata za sodnika zaradi tega, ker je nepravilno razlagal določila ZSS.