86. člen ZS

Po določbi drugega odstavka 245. člena ZPP se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela, torej ni nujno, da mora biti izvedenec določen izmed sodno zapriseženih izvedencev. Tudi takrat, kadar naloge ni opravil tisti sodni izvedenec, ki je bil imenovan na podlagi 86. člena Zakona o sodiščih, se pri odmeri nagrade uporabi določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.

Sodni izvedenec, ki ga v postopku postavi sodišče s sklepom, ni "organ" pravne osebe v smislu 148. člena OZ. Izvedenca ni mogoče enačiti s sodnikom, ki v takšni meri predstavlja t. i. personalni substrat sodišča kot državnega organa, ki izvaja oblast v imenu države na podlagi pooblastil, ki so mu dana s predpisi, da ni mogoče ločiti njegovega delovanja od delovanja samega državnega organa (to je sodišča) oziroma države. Država sodno oblast navzven izvaja preko sodišča, zanj pa to delajo le sodniki in ne izvedenci (1. člen ZS). Izvedenec ne izvaja oblasti v imenu sodišča oziroma države in tudi nima pristojnosti, da bi sodišče predstavljal oziroma odločal o pravicah in obveznostih posameznikov. Delovanja izvedenca zato v sodnem postopku ni mogoče enačiti z delovanjem samega državnega organa, to je sodišča oziroma pravne osebe, to je države. Neposredna odškodninska odgovornost izvedenca posledično ni izključena. Ker sta funkcija in položaj izvedenca v sodnem postopku ločena od funkcije in položaja sodnika in izvedenec ni zastopnik države oziroma sodišča, tudi potreba po neodvisnosti izvedenca sama zase ne more pomeniti podlage za sklep, da strankam ne more neposredno odškodni

Trditveno in dokazno breme glede dovoljenosti revizije je na strani revidenta. Revidentka ni zastavila pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Drugi odstavek 89. člena ZS se izrecno nanaša samo na primere razrešitvenega razloga iz 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS, tožena stranka pa je razrešitev revidentke utemeljila na 6. točki prvega odstavka 89. člena ZS. Revidentka se sicer v obrazložitvi revizije sprašuje, ali ne bi bilo treba ravnanja, ki ji je očitano, subsumirati pod 4. in ne 6. točko prvega odstavka 89. člena ZS, vendar očitno neutemeljeno, saj izhaja iz napačne in tudi povsem nelogične predpostavke, da se lahko sklicuje na svoj status tudi kadar daje cenitve s področij, za katere nesporno ni bila imenovana. ZS ne vsebuje določb o zastaranju postopka za razrešitev sodnega cenilca. Vendar to še ne pomeni, da bi zastaralni roki morali biti določeni. V obravnavanem primeru namreč ne gre za disciplinski postopek, temveč postopek nadzora nad dejavnostjo, vstop v katero ni svoboden, pač pa je zaradi zaščite javnega interesa podvržen zahtevi po imenovanju s strani za to pristojnega organa.

Kadar zgornjo premiso odločanja predstavljajo spoznanja znanosti in stroke na posameznem področju in ne pravni predpisi, ne gre za pravno odločanje, ki bi po svoji vsebini in posledicah pomenilo odločanje v upravnih zadevah. Zato se taka odločitev tudi vsebinsko ne izrazi v obliki upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1.

Iz podatkov spisa in navedb tožnika izhaja, da mu mnenje strokovne komisije ni bilo vročeno, niti da ga komisija ni vabila na sejo, čeprav je za to imela podlago v 23. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Prav to mnenje pa je bilo ena od podlag za odločitev ministra o razrešitvi tožnika kot sodnega izvedenca. S tem, ko je tožena stranka z opustitvijo vročitve strokovnega mnenja tožniku ni omogočila, da se o njem izjavi in nanj ustrezno reagira pred izdajo izpodbijane odločbe, je bistveno kršila pravila upravnega postopka.

Če je po zakonu pristojen za izdajo odločbe o imenovanju sodnega izvedenca minister, je v upravnem sporu tožena stranka lahko le minister, ne pa ministrstvo. Če je tožnik tožil ministrstvo, je treba njegovo tožbo zavreči. Prvostopno sodišče ne sme samo spreminjati tožene stranke, temveč mora kot toženo stranko obravnavati tistega, ki je kot tak naveden v tožbi.

Pravice in obveznosti med pravnimi subjekti lahko nastanejo le na podlagi zakona ali pravnega posla, zato Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki je podzakonski (pravni) predpis, za primere, kadar sodišče zaupa izvedensko delo subjektu, ki ni imenovan za sodnega izvedenca, ni mogoče uporabiti niti po analogiji. Izvedenčevo pravico do plačila stroškov in nagrade je v takšenm primeru mogoče presojati le po splošnih pravilih obligacijskega oziroma pogodbenega prava.