72. člen ZS

Postopek, ki se mu očita prekomerno trajanje, je bil začet s tožbo dne 30. 12. 1996, končan pa 21. 5. 2009. Zato je treba uporabiti vse določbe ZVPSBNO, tudi tiste, ki kot procesno predpostavko določajo vložitev nadzorstvene pritožbe, ki ji je bilo ugodeno, ali rokovnega predloga. Ker tožeča stranka tega ni storila, tožba ni dopustna.

Ker do odločitve pritožbenega sodišča dne 09. 06. 2009 pravnomočnost sklepa ni nastopila, je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni vložil nobenega pospešitvenega sredstva po določilih ZVPSBNO, materialnopravno zmoten. Glede na to, da je ugotovilo, da je tožnik 19. 02. 2005 v kazenskem postopku vložil urgenco, je materialnopravno zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni vložil pospešitvenega sredstva v skladu s prej veljavnimi predpisi.

Če je stranka pred uveljavitvijo ZVPSBNO v postopku, ki je še tekel, vložila nadzorstveno pritožbo po ZS (čl. 72), je izpolnjena procesna predpostavka za uveljavljanje pravičnega zadoščenja zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 15. čl. ZVPSBNO.

Ugotovitve sodišča prve stopnje so pravilne, pravilna je tudi odločitev. V tem pravdnem postopku bi lahko tožnik zahteval tako odškodnino po 26. členu URS in 179. členu OZ, kakor tudi pravično zadoščenje v obliki denarne odškodnine iz 1. točke drugega odstavka 15. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - ZVPSBNO (Ur. l. RS, št. 48/2006 in 117/2006).

Dalj časa trajajoč postopek pred sodiščem ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja se zagotavlja v upravnem sporu na podlagi 2. odst. 157. čl. Ustave R Slovenije v zvezi s 3. odst. 1. čl. Zakona o upravnih sporih oz. z nadzorstveno pritožbo (72. in 73. čl. Zakona o sodiščih). Smisel sodnega varstva zoper še trajajoče kršitve je prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice de more več biti in ga zato tudi ni mogoče več preprečevati, zaradi česar sodno varstvo po 2. odst. 157. čl. Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. Tudi ugotovitve pristojnega sodišča o sojenju, ki ni bilo zagotovljeno brez nepotrebnega odlašanja, ne pomenijo, da bi bila iz tega razloga nezakonita tudi izpodbijana sodba.

Pritožbeno sodišče je z dopisi na sodišče prve stopnje poskušalo le odpraviti domnevno procesno pomanjkljivost, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Takega ravnanja sodišča, ki odraža njegovo procesno skrbnost, pa ni mogoče razumeti kot nepotrebnega zavlačevanja postopka.