58. člen ZS
Pravica do stavke sodnega osebja je omejena. V času stavke je sodno osebje dolžno opravljati delo v razpisanih narokih, glavnih obravnavah oziroma javnih sejah ter poskrbeti za izdajo in odpravo vseh odločb v zakonitem roku. V postopkih, za katere je z zakonom določeno, da so hitri, oziroma v zadevah, ki so po zakonu oziroma naravi stvari nujne, je osebje dolžno poslovati tudi v času stavke.
- VSRS Sklep Cp 4/2004Vrhovno sodišče RS · 2004
Vrhovno sodišče pritrjuje oceni višjega sodišča, da je vsebina toženčevega komentarja žaljiva tako za višje sodnike kot za sodnike prve stopnje in tiste osebe, ki pomagajo sodnikom pri delu. Gre za trditve, da sodišče ne bere vlog, ker ne upošteva ugovora zastaranja, da ne bere niti pritožb, pa bi jih moralo, da bi si sodniki zaslužili enormno visoke plače in si s tem olajšali slabo vest, ki jih mora pošteno črvičiti, če so vsaj malo poštene sorte, nadalje trditve o nizkem IQ avtorja umotvora take zahteve za plačilo sodne takse, ki bi moral poiskati službo z manj miselnimi napori, če je to sploh mogoče itd. Take trditve predstavljajo vrednostno oceno, ki je objektivno žaljiva že sama po sebi, žaljiva je tudi v subjektivnem pogledu v razmerju do konkretnih oseb, ki jim je namenjena. Poleg tega taka vrednostna ocena skuša jemati ugled sodstvu in izraža preziranje.
- VSRS Sodba II Ips 301/2003Vrhovno sodišče RS · 2003
Ob odsotnosti veljavne odločbe o dodelitvi stanovanja je pravilen zaključek, da toženka po določbah tedaj veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih ni pridobila stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Pridobiti pa je niti ne bi mogla, saj je že imela stanovanjsko pravico na stanovanju št. 35. Po 12. členu ZSR bi bila pridobitev stanovanjske pravice še na enem stanovanju nezakonita. Končni zaključek je, da toženka uporablja sporno stanovanja nezakonito, brez veljavne pravne podlage, zato je utemeljena odločitev o izpraznitvi stanovanja.
- VSRS Sklep II Ips 203/2003Vrhovno sodišče RS · 2003
Toženka se kljub odločbi z dne 4.9.1991 ni skupaj z možem izselila iz garsonjere, pač pa je ostala v njej in jo določen čas vsaj do decembra 1991, ko je garsonjero oddala v podnajem, še uporabljala. Zato je na podlagi 16. člena ZSR na garsonjeri pridobila stanovanjsko pravico (ob pogoju, da jo je pred tem imel njen mož). Pri stanovanjskih sporih ob prehodu v novo stanovanjsko ureditev so namreč pravno pomembne tiste okoliščine, ki so obstajale ob uveljavitvi novega SZ, torej 19.10.1991. Kdor je takrat imel položaj imetnika stanovanjske pravice, ga zaradi kasnejšega ravnanja ni mogel izgubiti po določbah prej veljavnega ZSR. Ravnanje, ki ga toženki očitata obe sodišči, pa je prav njena oddaja garsonjere v podnajem in prenehanje uporabe garsonjere šele v decembru 1991.
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Sodna praksa
3 odločb navaja ta člen · zadnja 8. 4. 2004Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sklep Cp 4/2004Vrhovno sodišče RS · 8. 4. 2004besedilo 1994–2006
Vrhovno sodišče pritrjuje oceni višjega sodišča, da je vsebina toženčevega komentarja žaljiva tako za višje sodnike kot za sodnike prve stopnje in tiste osebe, ki pomagajo sodnikom pri delu. Gre za trditve, da sodišče ne bere vlog, ker ne upošteva ugovora zastaranja, da ne bere niti pritožb, pa bi jih moralo, da bi si sodniki zaslužili enormno visoke plače in si s tem olajšali slabo vest, ki jih mora pošteno črvičiti, če so vsaj malo poštene sorte, nadalje trditve o nizkem IQ avtorja umotvora take zahteve za plačilo sodne takse, ki bi moral poiskati službo z manj miselnimi napori, če je to sploh mogoče itd. Take trditve predstavljajo vrednostno oceno, ki je objektivno žaljiva že sama po sebi, žaljiva je tudi v subjektivnem pogledu v razmerju do konkretnih oseb, ki jim je namenjena. Poleg tega taka vrednostna ocena skuša jemati ugled sodstvu in izraža preziranje.
- VSRS Sodba II Ips 301/2003Vrhovno sodišče RS · 23. 12. 2003besedilo 1994–2006
Ob odsotnosti veljavne odločbe o dodelitvi stanovanja je pravilen zaključek, da toženka po določbah tedaj veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih ni pridobila stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Pridobiti pa je niti ne bi mogla, saj je že imela stanovanjsko pravico na stanovanju št. 35. Po 12. členu ZSR bi bila pridobitev stanovanjske pravice še na enem stanovanju nezakonita. Končni zaključek je, da toženka uporablja sporno stanovanja nezakonito, brez veljavne pravne podlage, zato je utemeljena odločitev o izpraznitvi stanovanja.
- VSRS Sklep II Ips 203/2003Vrhovno sodišče RS · 19. 6. 2003besedilo 1994–2006
Toženka se kljub odločbi z dne 4.9.1991 ni skupaj z možem izselila iz garsonjere, pač pa je ostala v njej in jo določen čas vsaj do decembra 1991, ko je garsonjero oddala v podnajem, še uporabljala. Zato je na podlagi 16. člena ZSR na garsonjeri pridobila stanovanjsko pravico (ob pogoju, da jo je pred tem imel njen mož). Pri stanovanjskih sporih ob prehodu v novo stanovanjsko ureditev so namreč pravno pomembne tiste okoliščine, ki so obstajale ob uveljavitvi novega SZ, torej 19.10.1991. Kdor je takrat imel položaj imetnika stanovanjske pravice, ga zaradi kasnejšega ravnanja ni mogel izgubiti po določbah prej veljavnega ZSR. Ravnanje, ki ga toženki očitata obe sodišči, pa je prav njena oddaja garsonjere v podnajem in prenehanje uporabe garsonjere šele v decembru 1991.