3. člen ZUstS

Še enkrat je poudariti, da v postopku zavarovanja, kjer se verjetnost obstoja terjatve in druge predpostavke za izdajo začasne odredbe ugotavljajo z dokaznim standardom verjetnosti, je pravilno sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka ustrezne pojasnilne dolžnosti tožnikoma ob najemu kredita skladno z že zgoraj navedeno sodno prakso ni podala. Tako podana pojasnilna dolžnost pa tudi ne kaže na dobro vero toženke kot banke, ki je objektivni pojem, saj se je banka kot finančna inštitucija mogla zavedati, da lahko pride do tako drastičnih gibanj menjalnega tečaja, kot se je zgodil z valuto CHF.

V konkretnem primeru gre ravno za tak dejanski stan, iz katerega je prvostopenjsko sodišče sklepalo na uporabo citirane novele ZFPPIPP-A v tistem delu, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je neskladen z Ustavo. Ker je Ustavno sodišče skladnost z Ustavo sporne določbe 33. člena novele Zakona o spremembah in dopolnitvah ZFPPIPP-A presojalo za nazaj, za obdobje, ko je še veljal, ni moglo spornega dela zakona tudi razveljaviti v smislu 43. člena Zakona o ustavnem sodišču. Vendar pa ima v takem primeru, v kolikor to ne izhaja drugače iz odločbe Ustavnega sodišča, tudi ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča učinek, da se ne more uporabljati za razmerja, nastala pred razveljavitvijo zakona, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

Tožnik, ki je tuj državljan (BIH) in ki mu je bila pri tujem nosilcu pokojninskega zavarovanja (v BIH) starostna pokojnina priznana ob upoštevanju slovenske dobe, na podlagi te dobe lahko uspešno uveljavlja pravico do samostojne starostne pokojnine pri slovenskem nosilcu zavarovanja, če za to izpolnjuje pogoje.