24. člen ZUstS

Iz vsebine določbe izhaja, da gre za splošno in abstraktno pravno normo, ki ne učinkuje neposredno in le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma zgolj na določen ali določljiv krog oseb, pač pa predstavlja (le) normativno podlago za nadaljnje (upravno) odločanje. Zadevna določba Odloka o spremembi zazidalnega načrta Lucija I. nima pravne narave upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, ki je javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, oziroma akta, ki neposredno posega v pravni položaj osebe in v ta namen ni treba izdati posebnega upravnega akta. Iz določb 157. člena Ustave RS in 4. člena ZUS-1 izhaja, da sodno varstvo v obliki (subsidiarnega) upravnega spora zoper splošne akte ter dejanja, ki niso usmerjena prav proti posamezniku s ciljem spremeniti njegovega pravnega položaja, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, ni dopustno, saj je Upravnemu sodišču v skladu s 157. členom Ustave RS v okviru varstva ustavnosti in zakonitosti zaupan zgolj nadzor nad zakonitostjo posamičnih aktov in dejanj. Tožnica tako v upravnem sporu ni upravičena do so

Obravnavana Uredba in Pravilnik bi se lahko presojala v upravnem sporu le, če bi šlo za akta v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). Če bi bile utemeljene pritožničine navedbe, da gre pri Uredbi in Pravilniku za posamična (upravna) akta, izdana v obliki predpisa, bi ji bil zagotovljen upravni spor po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1, v katerem so možni tudi ugovori kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zaradi navedenega bi bilo subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 izključeno. Določeni splošni akti imajo lahko neposredni učinek, torej tudi podzakonski akti, kar pomeni, da za njihovo učinkovanje ni potrebna konkretizacija s posamičnimi akti. Vendar pa zaradi takega učinkovanja splošni akt še ni nujno tudi posamični konkretni (upravni) akt. Obravnavana Uredba in Pravilnik sta prav taka splošna akta z neposrednim učinkom na pravice in obveznosti naslovnikov. Tako tudi nimata lastnosti posamičnega akta, saj ne učinkujeta le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma zgolj na določen krog oseb, temveč vzpostavljata pravila za (tedaj) bodoče primere in tako urejata nedoločeno število bodočih primerov in se nanaš

Odredba bi se lahko presojala v upravnem sporu le, če bi šlo za akt v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). Če bi bile utemeljene pritožničine navedbe, da gre pri Odredbi za posamični (upravni) akt, izdan v obliki predpisa, bi ji bil zagotovljen upravni spor po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1, v katerem so možni tudi ugovori kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zaradi navedenega subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 ni uporabljivo. Določeni splošni akti imajo lahko neposredni učinek, torej tudi podzakonski akti, kar pomeni, da za njihovo učinkovanje ni potrebna konkretizacija s posamičnimi akti, vendar zaradi takega učinkovanja splošni akt še ni nujno tudi posamični (konkretni) akt. Izpodbijana Odredba nima lastnosti posamičnega akta, saj vzpostavlja pravila za (tedaj) bodoče primere in tako ureja nedoločeno število bodočih primerov in se nanaša na nedoločen krog oseb, ki bodo v določenem obdobju opravljale vzgojno in izobraževalno dejavnost. Drugotoženka v konkretnem primeru z zahtevo po testiranju ni delovala oblastveno. Njeno izražanje zahteve po testiranju je sicer res posledica v Odredbi določenih

Toženka z zahtevo po nošenju maske ves čas zadrževanja v šoli (torej tudi pri pouku) ni delovala oblastveno. Njeno dejanje ne ustreza značilnostim oblastvenega delovanja niti z vidika opredelitve njenih nalog po ZPSI-1, ki so podrejene ciljem izobraževanja, niti z vidika ravnanja v konkretnem primeru. Pritožniki le opisujejo, kaj vse se lahko zgodi, zatrjujejo grozečo nevarnost (grožnja z inšpekcijo in disciplinskim postopkom, fizično onemogočen prihod v šolo), ne pa njene uresničitve. Predmet presoje zakonitosti po 4. členu ZUS-1 so lahko samo izvršena dejanja, to je storitve ali opustitve, s katerimi so organi posegli ali še posegajo (v primeru trajajočih dejanj) v človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožbe po 4. členu ZUS-1 tako ni mogoče vložiti zoper hipotetične, še neizvršene primere nezakonitih dejanj oblastnih organov. Šola sicer ni organ oblasti, niti nosilka javnih pooblastil. Izvaja pa javno službo vzgoje in izobraževanja in mora dijakom zagotavljati pravico prisostvovanja pri pouku. Odločanje o varstvu pravic dijakov tako ne predstavlja upravne zadeve po 2. členu Zakona o splošnem upravnem sporu (v nadaljevanju ZUP), ampak javnopravno stvar, za izdaj

Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen, v 5. členu določa, da se nadomestilo upravitelja za izdelavo otvoritvenega poročila odmeri glede na osnovo za izračun, to pa je vrednost premoženja, izkazana v otvoritveni bilanci stanja stečajnega dolžnika. Glede na navedeno je torej odmera upraviteljičinega nadomestila v višini 24.400,00 EUR neposredno povezana z njeno napačno cenitvijo premoženja v tem postopku. Ne samo, da je upraviteljica sama ocenjevala premoženje, kar je že samo po sebi kršitev določb ZFPPIPP (327. člen), pač pa je to premoženje povsem napačno ocenila in si je od takšne napačne cenitve (napihnjena cenitev je povečala vrednost premoženja dolžnika) obračunala nadomestilo. V tem primeru je ustavnoskladna razlaga tretjega odstavka 104. člena ZFPPIPP takšna, da ob opisani kršitvi obveznosti, na kateri temelji odmera za nadomestilo, upravitelj ni upravičen do njega. V nasprotnem primeru bi sodišče omogočilo, da se upravitelj okoristi s kršitvijo obveznosti, ki jih je storil v času, ko je bil upravitelj pri nekem dolžniku, kar bi po

Odločba tožene stranke je v celoti sledila izraženi volji pritožnice, saj ji je bila koncesija za rabo termalne vode podeljena na podlagi vložene pobude in je torej v tem za stranko v celoti pozitivna (1. točka izreka), nasprotnega pa pritožnica niti ne zatrjuje. V pravni interes pritožnice naj bi posegala določba izpodbijanega sklepa, da mora biti koncesijska pogodba sklenjena v roku enega meseca od dokončnosti odločbe (2. točka izreka), vendar sodišče prve stopnje pri tem zmotno sledi oceni pritožnice, da gre za naložitev obveznosti pritožnici. Sklenitev pogodbe je uresničitev upravičenja, ki izvira iz pozitivne odločbe o podelitvi koncesije. Zato izpodbijana odločba tožene stranke v tem delu ne določa obveznosti pritožnice, temveč zgolj rok za uresničenje upravičenja, ki ga je pritožnica pridobila iz same odločbe (sklenitev koncesijske pogodbe). Pritožnica tudi ne oporeka dolžini v odločbi določenega roka z vidika njegove skladnosti z zakonom, temveč dejstvu, da je koncesijska pogodba utemeljena na določbah Uredbe, ki naj bi bila neustavna in nezakonita. Vendar pri tem spregleda, da odločba tožene stranke v izpodbijanem delu ne temelji na določbah Uredbe in tudi n

Če se delavec v vmesnem obdobju od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu, mu sodišče za ta čas ne prizna delovnega razmerja pri delodajalcu, ki mu je nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, saj dveh delovnih razmerij za poln delovni čas hkrati delavec ne more imeti. Vmesna zaposlitev delavca pri drugem delodajalcu pa ni razlog, da sodišče delavcu ne bi delovnega razmerja priznalo tudi še po prenehanju zaposlitve pri tem delodajalcu. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovljeni nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove tožnici delovno razmerje pravilno priznalo tudi po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, in sicer za obdobje brezposelnosti, ko je tožnici prenehala zaposlitev pri drugem delodajalcu. Izpodbijana sodba zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo in nasprotja v sami obrazložitvi vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se v delu odločitve o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo nadomestila plače ne da preizkusiti. To nasprotje se nanaša na datum, do katerega je tožnica prejemala nadomestilo med brezposelnostjo. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka sodbe prisojeni n

Pravica do pravnega sredstva je res zajamčena z Ustavo Republike Slovenije (25. člen), vendar ZIZ v 29.b členu kot predpogoj za obravnavanje ugovora zahteva plačilo sodne takse. V primeru, ko stranka nima sredstev za plačilo sodne takse oziroma bi bila s plačilom le-te občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja, Zakon o sodnih taksah omogoča oprostitev plačila sodne takse. Stranki, ki izkaže zahtevane pogoje za oprostitev, tako pravica do obravnave pravnega sredstva ni odvzeta.

V primeru posrednega zastopanja je carinski dolžnik, poleg deklaranta, tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo, pri čemer sta oba solidarno zavezana k plačilu carinskega dolga.

Upnik lahko v skladu s 24. členom Zakona o ustavnem sodišču sam poda pobudo za začetek postopka ocene ustavnosti zakona. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga za presojo ustavnosti 1. odstavka 10. člena ZIZ.

Tožnici dovoljenje za opravljanje funkcije članice uprave ni prenehalo na podlagi izpodbijane odločbe. Iz navedenega izhaja, da tudi morebitna odprava izpodbijane odločbe ali njena sprememba ne bi izboljšala tožničinega pravnega položaja, zato za vložitev tožbe nima pravnega interesa.

Vsak ima pravico dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg, ter odkloniti predlagane medicinske posege (4. in 5. alinea 1. odstavka 47. člena ZZDej). Vendar pa je Zakon o nalezljivih boleznih zaradi preprečevanja in obvladovanja nalezljivih bolezni, ki ogrožajo zdravje prebivalcev RS, kot specialni predpis predpisal obvezno cepljenje zoper določene bolezni zaradi varovanja zdravja prebivalcev RS, v 4. členu pa določa, da ima vsakdo pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih ljudi pred temi boleznimi. Gre tako za varovanje javnega interesa pred interesi posameznikov (ki obveznemu cepljenju eventuelno nasprotujejo), tehtanje teh interesov pa je opravil že zakonodajalec. Vendar pa tudi ZNB daje zaradi zaščite interesov posameznikov le-tem možnost, da obvezno cepljenje odklonijo iz utemeljenih razlogov. Sodišče zavrača kot neutemeljen tožbeni ugovor bistvene kršitve določb upravnega postopka, ker je tožena stranka argumentirala svoj pogled le na dve od 18 pritožbenih navedb. Katere so tiste okoliščine, ki narekujejo sprejeto odločitev pa mora biti navedeno v obrazložitvi odločbe, ker je le na pod

V upravnem sporu se presoja zakonitost odločbe, glede na materialno pravo, veljavno v času njene izdaje. Sodišče ni pristojno presojati zakonskih določb.