107. člen

Jeziki, ki se uporabljajo za dokumentacijo, razprave in uradno dopisovanje 1. Za dokumentacijo Zveze se uporabljajo francoski, angleški, arabski in španski jezik. Enako se uporabljajo tudi nemški, kitajski, portugalski in ruski jezik, vendar s pogojem, da je njihova uporaba omejena le na najpomembnejšo osnovno dokumentacijo. Možna je uporaba še drugih jezikov, če se s tem ne povečajo stroški, ki jih mora kriti Zveza v skladu s 6. odstavkom. 2. Država ali države članice, ki zahtevajo jezik, ki ni uraden, ustanovijo jezikovno skupino. Za države, ki niso vložile izrecnega zahtevka, se šteje, da želijo uradni jezik. 3. Mednarodni urad objavlja dokumentacijo v uradnem jeziku in v jezikih nastalih jezikovnih skupin, bodisi neposredno, bodisi s posredovanjem regionalnih uradov" teh skupin v skladu s postopki, ki so. dogovorjeni z Mednarodnim uradom. Objavljanje v različnih jezikih poteka po tem istem zgledu. 4. Dokumentacija, ki jo objavlja Mednarodni urad neposredno, se praviloma dostavlja hkrati v različnih zahtevanih jezikih. 5. Dopisovanje med poštnimi upravami in Mednarodnim uradom ter Mednarodnim uradom in nekom tretjim lahko poteka v vsakem jeziku, za katerega ima Mednarodni urad prevajalsko službo. 6. Stroške prevajanja v vsak jezik, ki ni uraden, vključno s tistimi v skladu s 5. odstavkom, krije jezikovna skupina, ki je jezik zahtevala. Zveza krije stroške prevajanja v uradni jezik tistih dokumentov in dopisov, ki jih je prejela napisane v angleškem, arabskem ali španskem jeziku, kot tudi vse stroške za dostavo teh dokumentov. Meja stroškov, ki. jih krije Zveza za izdelavo dokumentov v nemškem, portugalskem, kitajskem in ruskem jeziku, je določena v resoluciji Kongresa. 7. Stroški, ki jih pokriva jezikovna skupina, se delijo med člani te skupine sorazmerno njihovim prispevkom stroškom Zveze. Te stroške se med člane skupine lahko deli tudi po drugem delilnem ključu, če se člani o tem strinjajo in če o svoji odločitvi po posredniku ali glasniku skupine obvestijo Mednarodni urad. 8. Mednarodni urad ugodi vsaki zahtevi neke države članice za zamenjavo izbranega jezika najkasneje v dveh letih. 9. Za razprave na sestankih organov Zveze so dovoljeni francoski, angleški, španski in ruski jezik, s pomočjo sistema za prevajanje - z ali brez elektronske opreme - o čemer po posvetovanju z Generalnim direktorjem Mednarodnega urada in zainteresiranimi državami članicami odloči organizator sestanka. 10. Za sestanke in razprave v skladu z 9. odstavkom so dovoljeni tudi drugi jeziki. 11. Delegacije, ki uporabljajo druge jezike, poskrbijo za simultano prevajanje v enega od jezikov, navedenih v 9. odstavku, in to bodisi s pomočjo sistema, navedenega v tem odstavku, kadar so možne tehnične spremembe, bodisi s pomočjo posebnih prevajalcev. 12. Stroški prevajalskih storitev se delijo med državami članicami, ki uporabljajo isti jezik, v razmerju njihovih prispevkov k stroškom Zveze. Stroške namestitve in vzdrževanja tehnične opreme pa krije Zveza. 13. Poštne uprave se lahko sporazumejo, kateri jezik bodo v medsebojnih odnosih uporabljale za uradno dopisovanje. Če ni sporazuma, uporabljajo francoski jezik.