88.a člen ZLS
Nadzorstvo nad zakonitostjo splošnih in posamičnih aktov občin v zadevah iz njihove pristojnosti izvršujejo ministrstva, vsako na svojem področju. Ministrstvo mora zaradi opravljanja nadzorstva nad zakonitostjo dela organov občin zagotoviti ustrezno sodelovanje, medsebojno obveščanje in strokovno pomoč organom občin. Ministrstvo mora opozoriti organ občine, za katerega meni, da je izdal akt, ki ni v skladu z ustavo in zakonom, in mu predlagati ustrezne rešitve. Ministrstvo mora opozoriti pristojni občinski organ tudi, če ugotovi, da občinska uprava ne ravna v skladu z zakonom ali drugim predpisom, in predlagati ustrezne ukrepe. Če organ občine ne uskladi svojega splošnega akta z ustavo ali zakonom, mora ministrstvo predlagati vladi, da zahteva začetek postopka pred ustavnim sodiščem za oceno skladnosti splošnega akta občine z ustavo in zakonom. Na predlog ministrstva vlada predlaga ustavnemu sodišču, da zadrži izvrševanje splošnega akta občine, za katerega ministrstvo oziroma vlada meni, da bi z njegovo izvršitvijo lahko nastale večje motnje v izvrševanju nalog občine in bi zato nastale škodljive posledice za zdravje ali življenje ljudi, ali večja gospodarska škoda, ali pa bi izvrševanje takega akta pomenilo kršitev z ustavo in zakonom zagotovljenih pravic in svoboščin občanov.
- UPRS Sklep I U 519/2019-13Upravno sodišče RS · 2021
Tožničina zahteva za zadržanje odloka ter njegovo predložitev Ustavnemu sodišču RS ni upravna zadeva, saj ne gre za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih pravnih ali fizičnih oseb, niti ni zakonske podlage, da je o tovrstnih predlogih potrebno odločati v upravnem postopku ali izdati upravno odločbo. Sodišče pritrjuje ugotovitvam toženke, da izvajanje javne lekarniške dejavnosti spada med izvirne pristojnosti občin, kar pomeni, da toženka nima pravne podlage, da bi zadržala izvrševanje odlokov, za katere meni, da so nezakoniti ter jih predložila Ustavnemu sodišču RS na podlagi drugega odstavka 89. členu ZLS, saj slednje velja le za odloke, ki se nanašajo na prenesene pristojnosti občin, kot pravilno ugotavlja tudi toženka. Ne glede na navedeno pa sodišče dodaja, da je odločitev toženke (tudi v kolikor bi bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 89. člena ZLS), da zadrži odlok, za katerega meni, da je neustaven ter ga predloži Ustavnemu sodišču RS, ena od njenih pristojnosti, ki ji jo daje ZLS, pri čemer toženka pri odločitvi za zadržanje odloka ali predložitvi na Ustavno sodišče RS ni vezana na predloge strank, niti ni v zakonu predvideno, da bi morala v zvezi
- UPRS Sodba in sklep I U 541/2018-17Upravno sodišče RS · 2019
Aktov poslovanja ni mogoče šteti za „upravne odločbe“, saj se z njimi ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih oseb na področju upravnega prava. Akti poslovanja sicer morajo temeljiti na zakonu, niso pa predmet nadzora pristojnih ministrstev, saj ne gre niti za upravne odločbe (posamične akte) niti za splošne akte, ki so taksativno našteti. To pomeni, da za odločanje o izrednih pravnih sredstvih zoper take akte (akte poslovanja) toženka ni pristojna in torej ni bila dolžna odločiti o tožničinem predlogu za izrek predmetnih aktov za nična.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 6. 7. 2021Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sklep I U 519/2019-13Upravno sodišče RS · 6. 7. 2021
Tožničina zahteva za zadržanje odloka ter njegovo predložitev Ustavnemu sodišču RS ni upravna zadeva, saj ne gre za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih pravnih ali fizičnih oseb, niti ni zakonske podlage, da je o tovrstnih predlogih potrebno odločati v upravnem postopku ali izdati upravno odločbo. Sodišče pritrjuje ugotovitvam toženke, da izvajanje javne lekarniške dejavnosti spada med izvirne pristojnosti občin, kar pomeni, da toženka nima pravne podlage, da bi zadržala izvrševanje odlokov, za katere meni, da so nezakoniti ter jih predložila Ustavnemu sodišču RS na podlagi drugega odstavka 89. členu ZLS, saj slednje velja le za odloke, ki se nanašajo na prenesene pristojnosti občin, kot pravilno ugotavlja tudi toženka. Ne glede na navedeno pa sodišče dodaja, da je odločitev toženke (tudi v kolikor bi bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 89. člena ZLS), da zadrži odlok, za katerega meni, da je neustaven ter ga predloži Ustavnemu sodišču RS, ena od njenih pristojnosti, ki ji jo daje ZLS, pri čemer toženka pri odločitvi za zadržanje odloka ali predložitvi na Ustavno sodišče RS ni vezana na predloge strank, niti ni v zakonu predvideno, da bi morala v zvezi
- UPRS Sodba in sklep I U 541/2018-17Upravno sodišče RS · 19. 9. 2019
Aktov poslovanja ni mogoče šteti za „upravne odločbe“, saj se z njimi ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih oseb na področju upravnega prava. Akti poslovanja sicer morajo temeljiti na zakonu, niso pa predmet nadzora pristojnih ministrstev, saj ne gre niti za upravne odločbe (posamične akte) niti za splošne akte, ki so taksativno našteti. To pomeni, da za odločanje o izrednih pravnih sredstvih zoper take akte (akte poslovanja) toženka ni pristojna in torej ni bila dolžna odločiti o tožničinem predlogu za izrek predmetnih aktov za nična.