37.a člen ZLS

Z določbo 2. odstavka 37.a člena ZLS je varovan zgolj interes tiste osebe, v katere položaj je neposredno poseženo z odločitvijo, oziroma z ugotovitvijo o prenehanju mandata. Tožnik pa v navedenem smislu kot član Občinskega sveta pravnega interesa in aktivne legitimacije za tožbo ne more izkazati, saj ne gre za poseg v njemu lastne pravice ali pravno varovane interese. Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki se veže na tožbo. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe.

Izguba volilne pravice iz 1. alineje prvega odstavka 37. a člena Zakona o lokalni samoupravi se nanaša na izgubo volilne pravice za volitve v občinske svete, ki je kot celota urejena v 5. členu Zakona o lokalnih volitvah. Občinskemu svetniku torej preneha mandat ne samo, če izgubi volilno pravico nasploh (npr. preneha biti slovenski državljan), temveč tudi, če izgubi volilno pravico za volitve v tej občini (npr. nima več stalnega prebivališča v občini). Glede na okoliščine konkretnega primera (edino odločilno dejstvo spremembe stalnega prebivališča se vodi v registru stalnega prebivalstva, ki je uradna evidenca) zaslišanje tožnika ne bi moglo vplivati na podatke, pridobljene iz uradnih evidenc, in na drugačno odločitev tožene stranke. Za odločanje v obravnavanem primeru so bili torej izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem postopku, v katerem pa stranke ni treba posebej zasliševati.

Določilo 1. alineje prvega odstavka 37.a člena ZLS je treba razlagati v povezavi s četrtim odstavkom 5. člena ZLV. Ob takšni razlagi zakonskih določb članu občinskega sveta preneha mandat, če izgubi volilno pravico v občini, v kateri je bil izvoljen. Članu občinskega sveta mandat preneha z dnem, ko občinski svet ugotovi, da so nastali razlogi za prenehanje mandata iz prvega odstavka 37.a člena ZLS.

Zgolj nezadovoljstvo zaradi opravljanja funkcije občinskega svétnika še ne more biti razlog za prenehanje mandata. Ti razlogi so v 37.a členu ZLS taksativno našteti, morebitno nezadovoljstvo nad opravljanjem funkcije pa ni razlog za prenehanje mandata. Tožena stranka je tako pravilno ugotovila, da ni izpolnjen nobeden od zakonsko določenih razlogov, zaradi katerih bi moral stranki z interesom prenehati mandat.

V primeru neaktivnosti župana ima „nadomestni“ kandidat za člana občinskega sveta na podlagi četrtega odstavka 37. a člena ZLS možnost sprožiti upravni spor v roku 8 dni po poteku roka iz tretjega odstavka 37. a člena ZLS.

Tožnik glede ugotovitve prenehanja mandata župana kot občinski svetnik ne varuje pravic in interesov, ki jih v tej funkciji ima.

V 44. členu URS je določeno, da ima vsak državljan pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Po presoji pritožbenega sodišča ta pravica vključuje tudi pravico take osebe, da odstopi od opravljanja svoje funkcije sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Ker je tožnik tak odstop dal dne 12. 6. 2008, bi moral občinski svet tožene stranke na prvi naslednji seji v zvezi s tem (brez glasovanja) ugotoviti, da je tožniku zaradi odstopa s funkcije člana občinskega sveta prenehal mandat z dnem ugotovitve občinskega sveta. Ker tega občinski svet ni storil, pač pa je na podlagi glasovanja z večino glasov zavrnil predlagani odstop, je po mnenju Vrhovnega sodišča, prekršil ustavno pravico iz 44. člena URS.

Glede na podano odstopno izjavo je bilo pravilno ugotovljeno, da so nastali razlogi za prenehanje mandata županu na navedeni pravni podlagi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odstop s funkcije enostranska izjava volje funkcionarja, da funkcije ne bo več opravljal, temeljni učinek odstopa s funkcije pa je, da osebi, ki je odstopila, preneha mandat.

Z ugotovitvijo izida glasovanja o razrešitvi s funkcije so tudi nastopile pravne posledice izida glasovanja in ne šele z izdajo pisnega akta o razrešitvi, kot to zmotno meni prvostopno sodišče. Ker za imenovanje in razrešitev podžupana ne obstajajo predpisana objektivna merila in pogoji, temveč zgolj politična merila in gre tako pri razrešitvi podžupana za politično odločanje o notranji razdelitvi funkcij med člane političnega organa, ne pride v konkretnem primeru v poštev uporaba 4. člena ZUP v povezavi z določbo 210. člena ZUP. Uporaba določil o obliki in sestavnih delih odločbe je namreč v primeru čistega političnega odločanja nemogoča in nesmotrna.