34.a člen ZLS

Pravica do odpravnine je vezana na razlog prenehanja delovnega razmerja, tj. poslovni razlog ali razlog nesposobnosti, in ne na obdobje zaposlitve delavca pri delodajalcu. Od obdobja zaposlitve je odvisna le višina pripadajoče odpravnine (drugi odstavek 108. člena ZDR-1), če je nastala obveznost njenega izplačila. Če delavcu delovno razmerje preneha na enega od načinov, v posledici katerega ni upravičen do odpravnine, se delovna doba pred tem prenehanjem ne upošteva pri določitvi odpravnine, če se delavec ponovno zaposli pri istem delodajalcu ali njegovem pravnem predniku in so kasneje izpolnjeni pogoji za plačilo odpravnine. Čeprav je ZTPDR za primer opravljanja funkcije predvidel možnost mirovanja delovnega razmerja, se tožnik za to ni odločil, ampak je s toženko sklenili pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Na podlagi sporazuma je tožniku z dnem 12. 1. 1997 prenehalo delovno razmerje pri toženki in ni prišlo do mirovanja, posledično pa ni upravičen do odpravnine za obdobje zaposlitve od 1. 2. 1980 do 12. 1. 1997, saj za sporazumno prenehanje delovnega razmerja ni predvideno plačilo odpravnine.

Potrebne trditvene podlage o višini škode tožeča stranka zavestno ni podala zaradi zgrešenega materialnopravnega naziranja, čeprav je bila na možnost uporabe pravil o popolni odškodnini in s tem povezano vprašanje odločilnih dejstev opozorjena že z ugovorno podlago tožene stranke. Zato se na neopravljeno materialnoprocesno vodstvo in kršitev pravice do izjave ne more sklicevati. Nadaljnja opozorila sodišča na dopolnjevanje trditvene podlage niso bila potrebna.

Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta (ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu ni bil vročen v predpisanem roku), kar pomeni, da za dopustnost upravnega spora ZUS določa dva pogoja, ki morata biti podana kumulativno, in sicer gre na eni strani za prizadetost tožnika v njegovih pravicah ali pravnih koristih, na drugi strani pa, da je razlog za tožnikovo prizadetost izpodbijani upravni akt (ali okoliščina, da le-ta ni bil izdan). Če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist sodišče s sklepom zavrže tožbo že ob njenem predhodnem preizkusu po uradni dolžnosti. Po določbi 1. odstavka 33. ZLS je župan zakoniti zastopnik lokalne skupnosti, poleg tega pa ima po določbah ZLS tudi funkcijo varuha ustavnosti in zakonitosti v lokalni skupnosti, kot izhaja iz določbe 6. odstavka 33. člena ZLS. Določba 6. odstavka 33. člena ZLS torej postavlja župana kot varuha ustavnosti in zakonitosti v lokalni skupnosti, medtem ko drugi občinski funkcionarji (člani občinskega sveta, podžupan) iz 34

Iz zakonske ureditve, po kateri je funkcionar, ki delo opravlja poklicno, upravičen do plače, tisti, ki delo opravlja nepoklicno pa do sorazmernega dela plače, je razvidno, da županu za delo pripadajo prejemki, ki jih je treba obravnavati po predpisih delovnega prava. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je predmet spora denarni znesek, ki je označen kot bruto znesek. Iz načina opravljanja funkcije župana, ki jo opravlja trajno in neprekinjeno ter iz narave sporne terjatve, ki je opredeljena v bruto znesku, je ob upoštevanju podatkov v spisu mogoče z verjetnostjo sklepati, da je tožena stranka funkcijo župana opravljala v obliki, ki ima prevladujoče elemente delovnega razmerja. V tem primeru ima spor med strankama naravo spora o premoženjskih oz. posamičnih pravicah iz delovnega razmerja. Za sojenje v tovrstnih sporih pa je po določilih 2. točke 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/93) pristojno delovno sodišče.