18. člen ZLS

Ne glede na to, da je bil postopek dosedaj voden po splošnih določbah ZPP in ne kot gospodarski spor, je potrebno glede dovoljenosti revizije uporabiti pravilo, ki velja v gospodarskih sporih. Iz trditvene podlage obeh strank in iz ugotovitev izpodbijanih sodb izhaja, da je tožnik kot samostojni podjetnik posameznik s toženo krajevno skupnostjo sklenil najemno pogodbo za poslovni prostor za opravljanje svoje pridobitne dejavnosti; po prenehanju tega razmerja pa je od tožene stranke zahteval izplačilo vlaganj, ki so povečale vrednost poslovnega prostora. Tako ugotovljena dejstvena podlaga izkazuje obstoj subjektivnega in objektivnega elementa za opredelitev gospodarskega spora po 2. točki prvega odstavka 481. člena ZPP na strani tožnika. Tožena stranka pa je krajevna skupnost, ki spada med osebe iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP.

Ni utemeljena navedba tožeče stranke, da Krajevna skupnost P., ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, katerim tožeča stranka niti ne ugovarja, v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik spornega poslovnega prostora, ni pravna oseba. Po 18. čl. Zakona o lokalni samoupravi se lahko na območju občine ustanovijo ožji deli občine (krajevne, vaške ali četrtne skupnosti). Po 19.c členu omenjenega zakona statut občine lahko določi, da je ožji del občine pravna oseba javnega prava. Ker je v konkretnem primeru v zemljiški knjigi Krajevna skupnost P. vpisana kot lastnica poslovnega prostora, ki je predmet spora med pravdnima strankama, tožeča stranka res ni izkazala, da bi bila ona lastnica spornega poslovnega prostora.

Ker je za novoustanovljene občine veljala prepoved neodplačnega razpolaganja s svojim premoženjem, je ista prepoved veljala tudi za krajevne skupnosti, ki so kot sestavni deli občine opravljale lokalne zadeve javnega pomena. Zato je darilna pogodba z dne 14.5.1998, s katero je Krajevna skupnost G. podarila tožencu sporne nepremičnine, po prvem odstavku 103. člena ZOR nična, saj je sklenjena v nasprotju s prisilnim predpisom iz tretjega odstavka 51. člena ZLS. Nedopusten je bil nagib tožene krajevne skupnosti pri sklepanju darilne pogodbe, da se tako tudi onemogoči z zakonom določen prehod premoženja na občino. Sklep sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe proti sklepu sodišča prve stopnje o stranski intervenciji ni sklep, s katerim se pravdni postopek konča.

Iz določb 18. člena ZLS, 4. člena ZUODNO in 46. člena ZFO izhaja, da je ureditev pravnega nasledstva in pravne subjektivitete krajevnih skupnosti prepuščeno občinskim svetom oziroma statutom občin.

Krajevna skupnost je samoupravna lokalna skupnost. V skladu z določbami Zakona o lokalni samoupravi je namreč krajevna skupnost ožji del občine, ki se lahko ustanovi na območju občine (18. člen ZLS). Gre za obliko lokalne samouprave znotraj občine. Krajevna skupnost je torej subjekt, za katerega je treba v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 481. člena Zakona o pravdnem postopku uporabiti pravila o postopku v gospodarskih sporih.

Primarno tožena krajevna skupnost spada med osebe iz 1. točke 489. člena ZPP, tožnik pa med osebe iz 489.a člena ZPP. Zato je njun spor potrebno obravnavati kot gospodarski spor, za odločanje o teh sporih pa je stvarno pristojno okrožno in ne okrajno sodišče.