44. člen ZGJS

Tožeča stranka se je ob sklenitvi koncesijske pogodbe zavezala, da bo do 6. 12. 2013 zagotovila izgradnjo sistema oskrbe s toplotno energijo pod pogoji, ki so ji bili takrat znani in je nanje s podpisom koncesijske pogodbe tudi pristala. Sodišče zato zavrača tožbene očitke, da tožeča stranka ni mogla pridobiti gradbenega dovoljenja za izgradnjo kotlovnice in deponije ter posledično začeti izvajati koncesije izključno in edino zaradi ravnanj toženke in njenega nezakonitega posega v prostorski akt - Odlok o splošnih merilih in pogojih prostorskih ureditvenih pogojev za občino Vrhnika. Tožeča stranka bi morala pridobiti gradbeno dovoljenje pod pogoji, kot so bili določeni ob sklenitvi koncesijske pogodbe, a tega ni storila. Koncesijska pogodba se namreč ni spremenila in je tožečo stranko zavezovala v nespremenjeni vsebini od njene sklenitve dalje. Lokacija kotlovnice in deponije je bila torej znana v trenutku objave razpisne dokumentacije, ob podelitvi koncesije in ob sklenitvi koncesijske pogodbe in se kasneje ni spreminjala.

Ker gre v obravnavanem primeru za pogodbeno predviden odkup koncesije, je spor o izpolnjevanju pogojev za ta odkup spor o izvajanju tega pogodbenega določila ne glede na to, da je možnost odkupa sama po sebi predvidena za potrebe javnega interesa že v koncesijskem aktu. Tudi sklenitev koncesijske pogodbe, tako kot vsake druge obligacijske pogodbe, predpostavlja soglasje volj obeh pogodbenih strank, torej tudi koncesionarjeve. Zato je spor o tem, ali ima koncendentova odločitev podlago v pogodbenih določilih, spor iz pogodbenega razmerja, tudi če gre za vprašanje veljavnosti pogodbenega določila zaradi napake volje ene izmed strank (kar po vsebini zatrjuje pritožnica z navajanjem prisilne narave pogodbenega določila o koncendetovi pravici do odkupa koncesije). Za reševanje teh sporov pa je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Odvzem koncesije in prevzem javne službe v režijo sta različna načina prenehanja koncesijskega razmerja, ki med seboj nista odvisna. Odvzem koncesije tako ni pogoj za prevzem opravljanja gospodarske javne službe v režijo, niti njena posledica. Zato s prevzemom koncesionirane gospodarske javne službe v režijo ni mogoče utemeljevati še odvzema koncesije.

Občina je z Odlokom o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter urejanju pokopališč ustanovila režijski obrat za pokopališko dejavnost, ki pa je bila z odločbo in koncesijsko pogodbo dodeljena tožniku. Ker pa navedena koncesijska pogodba z ustanovitvijo režijskega obrata še ni prenehala, pogoji za njegovo ustanovitev niso izpolnjeni. Tožena stranka pa tudi ni navedla standardov in normativov, na katerih bi zagotavljanje gospodarske javne službe lahko potekalo v režijskem obratu, zato po presoji sodišča ni izkazala utemeljenega javnega interesa za prenehanje izvajanja dejavnosti koncesionirane javne gospodarske službe, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji, ki so za odvzem koncesije, določeni v ZGJS in Odlokih.

Tožeča stranka bi morala v postopku odvzema koncesije sodelovati, torej bi moralo biti v tem postopku načelo zaslišanja stranke, kot temeljno načelo upravnega postopka (9. člen ZUP), izpeljano zelo dosledno. Po presoji sodišča prvostopenjski organ z listinami priloženega upravnega spisa ni uspel izkazati, da je bila tožeča stranka seznanjena z razpisom ustne obravnave, čeprav je bil razpis le te, glede na to, da gre v obravnavani zadevi za udeležbo strank z nasprotujočimi interesi, obvezen. Odločitev o odvzemu koncesije je sprejel pristojen organ. Občina namreč mora, ko odloča o upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti, voditi postopek po določbah ZUP, kar nadalje pomeni, da pristojnost za odločanje v upravnem postopku na prvi stopnji temelji na določbi drugega odstavka 67. člena ZLS.

Sam sprejem občinskega odloka, s katerim se je spremenila oblika izvajanja gospodarske javne službe, še ne pomeni, da je izkazan javni interes za odvzem koncesije v smislu 44. člena ZGJS. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da tožena stranka ob odločanju ni razpolagala z nobenimi podatki občinske uprave o izvedbi analiz stanja in primerjav podatkov z ostalimi primerljivimi občinami niti ni razpolagala z materiali, ki so bili podlaga za sprejem spremenjenega odloka, zato ugotovitve tožene stranke o obstoju javnega interesa za odvzem koncesije ni mogoče preizkusiti.

Zmotno je stališče, da je utemeljevanje javnega interesa stvar sprejemanja odloka in da zato v postopku izdaje odločbe tega dejstva ni potrebno ugotavljati. Iz določb Zakona o gospodarskih javnih službah namreč ne izhaja, da se šteje, da so predpisani pogoji za odvzem koncesije podani, če se z odlokom spremeni oblika izvajanja gospodarske javne službe.

Ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode kot temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1, je bila njena zahteva utemeljeno zavrnjena.