42. člen ZGJS

Določba 42. člena ZGJS je kogentna, zato je na njeni podlagi odpoved koncesijske pogodbe mogoča le v primeru pogodbenih razmerij, sklenjenih za nedoločen čas. Ker gre v konkretnem primeru za koncesijsko pogodbo, ki je bila sklenjena za določen čas (za obdobje desetih let), njena odpoved na temelju 42. člena ZGJS ni mogoča.

Določba 42. člena ZGJS je kogentna. Na njeni podlagi je odpoved koncesijske pogodbe mogoča le v primeru pogodbenih razmerij, sklenjenih za nedoločen čas.

Določitev nosilca koncesije kot osebe, ki izvaja zdravstvene storitve, za katere se podeljuje koncesija, v ZZDej, veljavnem ob podelitvi koncesije tožeči stranki (v letu 2001) res ni predvidena. Predvidena tudi ni z Zakonom o zavodih kot sistemskim zakonom, ki ureja podeljevanje koncesij na področju javnih služb. Vendar pa obenem ne ZZDej ne ZZ takšne možnosti ne izključuje, saj ni izrecnih določb v tej zvezi. Tudi vsebina odločbe o koncesiji ni bila predpisana v nobenem od obeh zakonov, medtem ko je bilo glede pogodbe o koncesiji v ZZDej določeno le, katere vsebine se predvsem (in torej primeroma) določijo v pogodbi, po določbah ZZ (drugi odstavek 26. člena) pa celo velja, da se s pogodbo o koncesiji določijo pogoji, pod katerimi mora koncesionar opravljati javno službo, v skladu s predpisi, ki urejajo javno službo. Ovire za določitev t. i. nosilca koncesije pa tudi ni videti po vsebini in tega nenazadnje niti tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje. Zato je po prepričanju sodišča šteti določitev nosilca koncesije v odločbi za pogoj, ki ga je tožeči stranki postavilo pristojno Ministrstvo in ki kot takšen ni bil v nasprotju s predpisi. Kar po presoji sodišča velja še toliko bolj, ke

Če bi bil namen sedme alineje 18. člena ZLD res v izključitvi možnosti „nekrivdne“ odpovedi koncesije s strani koncendenta, bi bilo namreč razumno pričakovati, da bo navedeno, da naj določita „koncesionarjev“ rok za odpoved koncesije. Prav določitev odpovednega roka zaradi podelitve koncesije za nedoločen čas pa jasno izhaja tako iz Odločbe kot tudi iz Koncesijske pogodbe. Zato se ni mogoče strinjati z razlago, da bi ZLD izvzel možnost „nekrivdne“ odpovedi koncesije s strani koncendenta (zaradi prenehanja koncesijske pogodbe), saj je ravno odpoved tipična oblika prenehanja trajnega pogodbenega razmerja. Sporni 18. člena ZLD je zato treba razumeti v kontekstu 16. člena ZLD, ki oba skupaj ne izključujeta možnosti razlage, da koncendent lahko odvzame koncesijo tudi zaradi prenehanja koncesijske pogodbe. Ta namreč lahko preneha bodisi zaradi izteka roka trajanja kot tudi zaradi enostranske odpovedi, če je sklenjena za nedoločen čas.

Naše obligacijsko pravo razume odpoved pogodbe kot enostransko (opcijsko) dejanje ene stranke, ki povzroči prenehanje pogodbenega razmerja. Pomeni pravzaprav določitev trajanja pogodbenega razmerja, ki s pogodbo ni vnaprej določeno. Drugače je pri razdrtju pogodbe. Za razdrtje pogodbe ne zadostuje zgolj volja ene stranke, pač pa izpolnitev zakonskega ali pogodbeno določenega dejanskega stanja (razloga).