15.č člen ZSSuk

Po gramatikalni razlagi prvostopenjskega sodišča je v 4. členu predpogodbe določeno, da je treba v DIN plačane avanse pretvoriti v DEM po menjalnem tečaju na dan 12. 12. 1990. Tožena stranka take razlage pogodbe v pritožbi ni grajala vsebinsko, pač pa je nasprotovala odločitvi na njeni podlagi z argumentom, da je treba upoštevati menjalni tečaj na dan plačila avansov. Ker ji je pritožbeno sodišče pritrdilo, je kršilo načelo avtonomije pogodbenih strank pri urejanju obligacijskega razmerja, ki ni urejeno s kogentnimi predpisi in s tem zmotno uporabilo materialno pravo: materialno pravo, ki ga je treba uporabiti pri presoji razmerij, ki so z njo urejena, je pogodba (10. člen ZOR). Res je, da je tožena stranka dolžna vrniti le vrednost, ki jo je prejela (210. člen ZOR), a je treba to vrednost ugotoviti na način, določen med pogodbenima strankama.

S trenutkom, ko je tožnik izvedel, da je njegova terjatev uvrščena v seznam terjatev evidentiranih kot terjatve do nekdanje federacije (sukcesijska terjatev), kar je tožnik dokazoval z dopisoma Ministrstva za gospodarske dejavnosti, bi tožnik lahko zahteval sklenitev pogodbe o prevzemu terjatve na Sklad in je takrat začelo teči zastaranje.

V odškodninskih pravdah zaradi škode, ki je nastala tožniku med služenjem v JLA na območju naše države, lahko sodišče tudi brez predloga strank povabi Republiko Slovenijo, naj prevzame postopek, ki se je začel proti SFRJ in ki je bil prekinjen zaradi njenega prenehanja.

Ker je tožbeni zahtevek, s katerim zahteva tožnik plačilo deviznega zneska, ki ga je kot varčevalec deponiral pri toženi stranki - Ekspozituri Banja Luka, vsaj posredno povezan s pravnimi razmerji do subjektov nekdanje SFRJ, bi moralo sodišče postopati v skladu s 15g. členom ZSSuk in glede na pridobljeno mnenje Sklada RS za sukcesijo odločiti po 15č. členu tega zakona.

Terjatve deviznih varčevalcev proti Ljubljanski banki iz naslova deviznih hranilnih vlog, ki so nastale v času pred osamosvojitvijo Republike Slovenije in glede katerih ta ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL, so terjatve, ki so posredno povezane s pravimi razmerji s subjekti nekdanje federacije. Povezane so namreč s pravnimi razmerji, v katerih je bila Ljubljanska banka do nekdanje Narodne banke Jugoslavije. Zato se nanje nanaša 15.d člen ZSSuk.

Prekinitev izvršilnega postopka po 15č. členu ZSSuk pride v poštev le, če gre za postopek, v katerem kot upnik ali dolžnik nastopajo subjekti nekdanje federacije.

V obravnavanem primeru gre za devizno hranilno vlogo v višini 20.000 DEM, za katero je tožena stranka obdržala svojo izpolnitveno obveznost, saj je ni prevzela država, kar je v skladu z 22. a členom Ustavnega zakona. Republika Slovenija pa ni prevzela jamstva za tiste devize na deviznih računih in hranilnih knjižicah, ki so bile vložene v banko izven ozemlja naše države (19. člen Ustavnega zakona). Tožnik je svoja sredstva deponiral na ozemlju tedanje republike Hrvaške pri LB Osnovni banki Zagreb.

Po uveljavljeni sodni praksi Republika Slovenija odgovarja le za tisto škodo, ki je nastala njenim državljanom (vojakom ali civilistom) zaradi škodnega ravnanja JLA kot organa bivše federacije ne glede na kraj škodnega dogodka. Odškodninsko terjatev proti Republiki Sloveniji je lahko po tej sodni praksi uveljavljal oškodovanec, ki je bil državljan Republike Slovenije, ki je imel na njenem območju tudi stalno prebivališče in če je škoda izvirala iz sfere tistih dejavnosti bivše SFRJ, katerih del ali celoto je svojčas Republika Slovenija prenesla na bivšo federacijo oziroma njene organe. Izenačenje obravnavanih pravic in dolžnosti z državljani Republike Slovenije je država Republika Slovenija zagotovila tudi tistim državljanom drugih republik, ki so imeli na dan plebiscita (23.12.1990) prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in ki so tu tudi dejansko živeli (13. člen spredaj citiranega ustavnega zakona).

Ker je tožbeni zahtevek, s katerim zahteva tožnik plačilo deviznega zneska, ki ga je 17.8.1990 kot varčevalec deponiral pri toženi stranki - Expozituri Karlovac, bržkone vsaj posredno povezan s pravnimi razmerji do subjektov nekdanje SFRJ, bi moralo sodišče postopati v skladu s 15-g čl. ZSSuk in glede na pridobljeno mnenje Sklada Republike Slovenije za sukcesijo odločiti po 15-č čl. tega zakona.

Po ustavnem zakonu je kraj vložitve deviz kraj dejanskega plačila in ne vedno centrala, v sklopu katere so bile filiale na ozemlju SFRJ izven ozemlja RS. Za devize, vložene v filialah izven RS, ni jamstva RS.