Zakon o socialnem varstvu (ZSV)

Socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva.

Država zagotavlja in razvija delovanje socialno varstvenih zavodov, ustvarja pogoje za zasebno delo v socialno varstveni dejavnosti ter podpira in spodbuja razvoj samopomoči, dobrodelnosti, oblik neodvisnega življenja invalidov ter drugih oblik prostovoljnega dela na področju socialnega varstva. Socialno varstveni program, ki ga sprejme Državni zbor:

-       določi strategijo razvoja socialnega varstva;

-       opredeli prednostna razvojna področja socialnega varstva;

-       opredeli specifične potrebe in možnosti posameznih območij;

-       določi mrežo javne službe, ki jo zagotavlja država.

Pravice iz socialnega varstva po tem zakonu obsegajo storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva ter dajatve, namenjene tistim posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati.

Pravice do storitev in dajatev socialnega varstva se uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod pogoji, ki jih določa zakon.

Upravičenci po tem zakonu so državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji ter tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji. Državljani Republike Slovenije, ki nimajo stalnega prebivališča v Sloveniji, ter tujci, ki nimajo dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji, uveljavljajo pravice do posameznih storitev in dajatev v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta zakon.

Dejavnosti, potrebne za delovanje in razvoj sistema socialnega varstva, obsegajo zlasti vzpostavitev, vzdrževanje in razvijanje zbirk podatkov s področja socialnega varstva in informacijski sistem, raziskovalne dejavnosti, eksperimentalne in razvojne programe, izobraževanje in usposabljanje kadrov po programih, ki ustrezajo potrebam dejavnosti in mednarodnim standardom, načrtovanje in spremljanje socialne in socialno varstvene politike ter razvoj stroke.

Informacijske, analitične, strokovno - dokumentacijske in programske dejavnosti za področje socialnega varstva ter izvajanje temeljnega, aplikativnega in razvojno raziskovalnega dela na tem področju opravlja inštitut, ki ga ustanovi država kot javni zavod.

Za spremljanje politike ter dajanje pobud in mnenj k razvojnim usmeritvam na področju socialnega varstva se pri ministrstvu, pristojnem za socialno varstvo, ustanovi strokovni svet. Strokovni svet opravlja zlasti naslednje naloge:

-       sodeluje pri pripravi socialno varstvenega programa;

-       spremlja potrebe na področju socialnega varstva v Republiki Sloveniji in predlaga programe ukrepov;

-       sodeluje pri pripravi normativov in standardov storitev;

-       predlaga in spremlja programe znanstveno raziskovalnih nalog na področju socialnega varstva. Člane strokovnega sveta imenuje minister, pristojen za socialno varstvo, iz vrst priznanih strokovnjakov s področja socialne politike na predlog socialne zbornice.

Država skrbi za preprečevanje socialno varstvene ogroženosti, zlasti tako, da s sistemskimi ukrepi na področju davčne politike, zaposlovanja in dela, štipendijske politike, stanovanjske politike, družinske politike, zdravstva, vzgoje in izobraževanja in na drugih področjih vpliva na socialni položaj prebivalcev kakor tudi na razvoj demografsko ogroženih območij. Ukrepe iz prejšnjega odstavka določijo področni zakoni.

Socialno varstvene storitve (v nadaljnjem besedilu: storitve), namenjene preprečevanju socialnih stisk in težav (socialna preventiva), obsegajo aktivnosti in pomoč za samopomoč posamezniku, družini in skupinam prebivalstva.

Storitve, namenjene odpravljanju socialnih stisk in težav, so:

1.     prva socialna pomoč,

2.     osebna pomoč,

3.     pomoč družini,

4.     institucionalno varstvo,

5.     vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji,

6.     pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih. Storitve iz 1., 2., 3., 4. in 5. točke prejšnjega odstavka se izvajajo po normativih in standardih, ki jih predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.

Prva socialna pomoč po tem zakonu obsega pomoč pri prepoznavanju in opredelitvi socialne stiske in težave, oceno možnih rešitev ter, seznanitev upravičenca o vseh možnih oblikah socialno varstvenih storitev in dajatev, ki jih lahko uveljavi ter o obveznostih, ki so povezane z oblikami storitev in dajatev, kakor tudi seznanitev upravičenca o mreži in programih izvajalcev, ki nudijo socialno varstvene storitve in dajatve.

Osebna pomoč po tem zakonu obsega svetovanje, urejanje in vodenje z namenom, da bi posamezniku omogočili razvijanje, dopolnjevanje, ohranjanje ter izboljšanje socialnih zmožnosti.

Upravičenec do storitev iz 12. in 13. člena tega zakona je vsakdo, ki se znajde v socialni stiski in težavi.

Pomoč družini po tem zakonu obsega pomoč za dom, pomoč na domu in socialni servis. Pomoč družini za dom obsega strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi člani ter pri skrbi za otroke in usposabljanje družine za opravljanje njene vloge v vsakdanjem življenju. Pomoč družini na domu obsega socialno oskrbo upravičenca v primeru invalidnosti, starosti ter v drugih primerih, ko socialna oskrba na domu lahko nadomesti institucionalno varstvo. Socialni servis obsega pomoč pri hišnih in drugih opravilih v primeru otrokovega rojstva, bolezni, invalidnosti, starosti, v primeru nesreč ter v drugih primerih, ko je ta pomoč potrebna za vključitev osebe v vsakdanje življenje.

Institucionalno varstvo po tem zakonu obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo. Institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov, prikrajšanih za normalno družinsko življenje po tem zakonu obsega poleg storitev iz prejšnjega odstavka še vzgojo in pripravo za življenje. Institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju obsega poleg storitev iz prvega odstavka tega člena še usposabljanje po posebnem zakonu, oskrbo in vodenje.

Vodenje in varstvo po tem zakonu obsegata organizirano celovito skrb za odraslo telesno in duševno prizadeto osebo, razvijanje individualnosti in harmoničnega vključevanja v skupnost in okolje. Zaposlitev pod posebnimi pogoji po tem zakonu obsega take oblike dela, ki omogočajo prizadetim ohranjanje pridobljenih znanj ter razvoj novih sposobnosti.

Pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih po tem zakonu obsega svetovanje in pomoč pri reševanju težav, ki jih imajo delavci v zvezi z delom v delovni sredini in ob prenehanju delovnega razmerja ter pomoč pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter otroškega in družinskega varstva.

S socialno varstvenimi dajatvami (v nadaljnjem besedilu: dajatve) se upravičencu zagotavljajo sredstva za preživetje.

Dajatvi po tem zakonu sta:

-       denarna pomoč kot edini vir preživljanja,

-       denarni dodatek.

Do denarne pomoči, kot edinega vira preživljanja, so upravičene osebe, ki so trajno nezmožne za delo, in osebe, starejše od 60 let, če so brez vsakršnih dohodkov oziroma prejemkov, brez premoženja ter nimajo nikogar, ki bi jih bil dolžan in sposoben preživljati, ter živijo doma.

Trajno nezmožnost za delo dokazuje oseba, ki je mlajša od 60 let, z izvedenskim mnenjem pristojne komisije v skladu s posebnim zakonom.

Pri ugotavljanju premoženja se ne vštevajo najpotrebnejši prostori, ki jih upravičenec uporablja za bivanje. Za najpotrebnejše prostore se štejejo po tem zakonu tisti prostori, ki pomenijo zaključeno stanovanjsko enoto s sanitarijami in kuhinjo, pri čemer stanovanjska površina na družinskega člana ne sme presegati 16 m2.

Denarna pomoč kot edini vir preživljanja znaša 60% zajamčene plače in se izplačuje, dokler trajajo okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev. Poleg dajatve iz prejšnjega odstavka, pripada upravičencu enkrat letno denarna pomoč kot edini vir preživljanja, v funkcionalni obliki. Upravičencu do dajatve iz prvega odstavka tega člena, ki je trajno nezmožen za delo in mu je za osnovne življenjske potrebe nujna pomoč drugega, pa ne prejema dodatka za tujo nego in pomoč po drugih predpisih, se zaradi dodatnih stroškov dajatev iz prvega odstavka tega člena poveča za 30% denarne pomoči kot edinega vira preživljanja. Če je upravičenec do dajatve po prvem odstavku tega člena dolžan plačevati najemnino za stanovanje, se mu denarna pomoč kot edini vir preživljanja poveča največ za višino najemnine, ki bi jo plačeval v socialnem oziroma neprofitnem stanovanju.

Do denarnega dodatka je upravičena oseba, ki si začasno ne more zagotoviti sredstev za preživetje po merilih iz 26. člena tega zakona, iz razlogov, na katere ne more vplivati.

Posameznik je upravičen do denarnega dodatka, če mesečni dohodek na družinskega člana ne doseže višine, ki znaša:

1.     za otroke do dopolnjenega 6. leta starosti 29% zajamčene plače;

2.     za otroke od 7. leta starosti do dopolnjenega 14. leta 34% zajamčene plače;

3.     za otroke od 15. leta starosti do zaključka rednega šolanja 42% zajamčene plače;

4.     za odrasle osebe 52% zajamčene plače. Za upravičenost do dodelitve socialnega stanovanja v najem se po 100. členu stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91) odstotki iz prejšnjega odstavka računajo od vsakokratne povprečne plače v državi.

V dohodek po tem zakonu se štejejo dediščine, darila in vsi dohodki ter prejemki posameznika in njegovih družinskih članov, ki so viri dohodnine, kakor tudi osebni prejemki, ki niso obdavčljivi, razen:

-       dodatka za pomoč in postrežbo;

-       prejemkov za oskrbo v tuji oziroma rejniški družini;

-       otroškega dodatka in družbenih pomoči otrokom;

-       štipendije,

-       dohodki od občasnega dela invalidov, ki so vključeni v institucionalno varstvo po prvem odstavku 16. člena in jih pridobijo zunaj kriterijev redne zaposlitve.

V dohodek iz prejšnjega člena se štejejo vsi dohodki in prejemki, ki jih je posameznik in njegov družinski član pridobil v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo zahtevka. Dediščine in darila ter drugi enkratni prejemki (odškodnine, odpravnine, nagrade, ipd.) se v letu, ko so izplačani, štejejo v dohodek tako, da se za vsak prejemek upošteva sorazmerni delež. Pri ugotavljanju dohodka po tem zakonu se odštejejo izplačane preživnine v višini izvršljivega pravnega naslova. Dohodek iz kmetijske dejavnosti se šteje v dohodek iz prejšnjega člena v skladu z metodologijo, ki jo predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.

Pri ugotavljanju dohodka na družinskega člana se ne upoštevajo družinski člani, ki so v institucionalnem varstvu in so v celoti oproščeni plačila storitev.

Za družinske člane po tem zakonu se štejejo:

-       zakonec oziroma oseba, ki živi z osebo, ki uveljavlja pravico do denarnega dodatka, najmanj eno leto v življenjski skupnosti, ki je po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo;

-       otroci osebe, ki uveljavlja pravico do denarnega dodatka, dokler jih je ta dolžna preživljati;

-       pastorki, kadar ti preživljajo očima ali mačeho, ter očim ali mačeha, kadar preživlja pastorke;

-       vnuki in nečaki osebe, ki uveljavlja pravico do denarnega dodatka, če ta oseba preživlja vnuke ali nečake, ki so brez staršev.

Višina denarnega dodatka se določi kot razlika med dohodki na družinskega člana, ugotovljenimi na način iz 27. člena tega zakona in zneskom, določenim po merilih za denarni dodatek iz 26. člena tega zakona. Upravičencu, ki je trajno nezmožen za delo in mu je za osnovne življenjske potrebe nujna pomoč drugega, pa ne prejema dodatka za tujo nego in pomoč po drugih predpisih, se zaradi dodatnih stroškov denarni dodatek poveča za 30% denarne pomoči kot edinega vira preživljanja. Upravičencu do dajatve iz 26. člena tega zakona, ki je dolžan plačevati najemnino za stanovanje, se denarni dodatek poveča za višino najemnine, ki bi jo plačeval v socialnem oziroma neprofitnem stanovanju, vendar skupna višina denarne dajatve ne sme presegati višine zajamčene plače, zmanjšane za davke in prispevke.

Center za socialno delo lahko upravičencu dodeli denarni dodatek v nižjem znesku, kot bi mu pripadal po tem zakonu, ali mu ga ne dodeli, če:

-       ugotovi, da kljub izkazanemu nizkemu dohodku ni ogrožena socialna varnost upravičenca in družinskih članov, ker je premoženje upravičenca in družinskih članov takšno, da bi mu lahko dajalo dohodke, oziroma bi mu lahko zagotavljalo preživetje;

-       ugotovi, da z upravičencem živijo osebe, ki niso družinski člani po tem zakonu, pa pridobivajo dohodke iz 27. člena tega zakona skupaj z upravičencem.

Center za socialno delo lahko upravičencem dodeli denarni dodatek za premostitev trenutne materialne ogroženosti, mimo pogojev, določenih v prvem odstavku 26. člena tega zakona. Višina denarnega dodatka iz prejšnjega odstavka se določi glede na materialne potrebe upravičenca, vendar ne more preseči zneska denarne pomoči kot edinega vira preživljanja.

Center za socialno delo lahko veže odločitev o dodelitvi denarnega dodatka na sklenitev pogodbe z upravičencem o aktivnem reševanju njegove socialne problematike (vključitev v zdravljenje, v javna dela itd.).

Denarni dodatek se dodeli za določen čas, največ za obdobje šestih mesecev. Denarni dodatek se ponovno dodeli, če se okoliščine, ki so bile podlaga za dodelitev in določitev višine denarnega dodatka, niso spremenile.

Državljanu Republike Slovenije, ki nima stalnega prebivališča v Sloveniji in tujcu, ki nima dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji lahko center za socialno delo mimo določb v 31. in 33. členu tega zakona dodeli enkratno pomoč za vrnitev v kraj stalnega bivanja, vendar največ 20% denarne pomoči kot edinega vira preživljanja. Denarna pomoč iz prejšnjega odstavka se praviloma izplača v funkcionalni obliki.

Dajatve se izplačujejo upravičencu oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku. V izjemnih primerih, ko upravičenec ni sposoben upravljati s sredstvi, se lahko dajatev izplača osebi ali zavodu, ki skrbi za upravičenca. Dajatve gredo upravičencem od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahtevka, razen v primerih, ko okoliščine zahtevajo takojšnje izplačilo. Dajatve se izplačujejo praviloma v denarju, v utemeljenih primerih pa se lahko izplačajo v naravi (boni, naročilnice, plačila računov ipd.).

Denarni dodatek se izplačuje upravičencu za vso družino kot en denarni dodatek. Starša se morata sporazumeti, komu od njiju se bo izplačeval denarni dodatek za mladoletnega otroka. V primeru spora o tem odloči center za socialno delo v posebnem postopku.

Denarni dodatek, izračunan na način iz 31. člena tega zakona, ki znaša manj kot 6% zajamčene plače, se upravičencu izplača v enkratnem znesku vsake tri mesece in sicer tako, da se izplača prvi mesec za tri mesece vnaprej.

Upravičenec je dolžan sporočiti vsako spremembo dejstev in okoliščin, ki so bile podlaga za dodelitev in določitev višine dajatve, v 15 dneh pristojnemu centru za socialno delo. Upravičenec, ki je pridobil pravico po tem zakonu z lažnim prikazovanjem podatkov oziroma ni sporočil sprememb stanja, je dolžan vrniti dobljena sredstva z zamudnimi obrestmi, ki veljajo za davke in prispevke, od dneva, ko je neupravičeno pridobil dajatev.

Kadar poseben zakon dopušča uveljavljanje vračila izplačanih dajatev v sodnem postopku, je zavezanec za vračilo dolžan vrniti realno vrednost izplačanih dajatev. Kot merilo za določitev realne vrednosti izplačanih dajatev se upošteva indeks cen življenjskih potrebščin.

Javna služba na področju socialnega varstva obsega naslednje storitve:

-       socialno preventivo;

-       prvo socialno pomoč;

-       osebno pomoč;

-       pomoč družini za dom in na domu;

-       institucionalno varstvo;

-       vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji. Javno službo opravljajo javni socialno varstveni zavodi, na podlagi koncesije pa tudi druge pravne osebe oziroma zasebniki.

Država zagotavlja mrežo javne službe za socialno preventivo, za prvo socialno pomoč, za pomoč družini za dom, za institucionalno varstvo iz 16. člena tega zakona ter za vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji. Občina zagotavlja mrežo javne službe za osebno pomoč ter za pomoč družini na domu.

Koncesijo za opravljanje javne službe iz prvega odstavka prejšnjega člena podeli na podlagi mnenja socialne zbornice ministrstvo, pristojno za socialno varstvo. Koncesijo za opravljanje javne službe iz drugega odstavka prejšnjega člena podeli na podlagi mnenja socialne zbornice občinski organ, pristojen za socialno varstvo.

S pogodbo o koncesiji koncedent in koncesionar uredita razmerja v zvezi z opravljanjem javne službe in pogoje, pod katerimi mora koncesionar opravljati javno službo, predvsem pa;

-       vrsto in obseg izvajanja storitev, za katere se daje koncesija,

-       začetek izvajanja koncesije,

-       rok za odpoved koncesije,

-       sredstva, ki jih za opravljanje storitev zagotavlja koncedent.

Kadar se ugotovi, da koncesionar ne opravlja javne službe v skladu s predpisi, odločbo o koncesiji ter pogodbo o koncesiji, mu koncedent določi rok za odpravo pomanjkljivosti. Če koncesionar ugotovljenih pomanjkljivosti ne odpravi v določenem roku, se koncesija odvzame z odločbo. V primeru odvzema koncesije je koncedent dolžan zagotoviti nemoteno izvajanje storitev v okviru mreže javne službe ali pa s podelitvijo koncesije.

Koncesija se podeli na osnovi javnega natečaja.

Podjetja, zavodi in drugi delodajalci zagotavljajo izvajanje storitev iz 18. člena tega zakona.

Center za socialno delo opravlja naloge, ki so centrom za socialno delo z zakonom poverjene kot javna pooblastila ter naloge, ki jih centrom za socialno delo nalagajo drugi predpisi. Center za socialno delo lahko opravlja tudi storitve socialne preventive, prve socialne pomoči, pomoči družini za dom ter lahko organizira skupnostne akcije za socialno ogrožene skupine prebivalstva. Za občino lahko center za socialno delo opravlja storitve osebne pomoči in pomoči družini na domu. Center za socialno delo se ustanovi kot javni socialno varstveni zavod.

Dom za starejše opravlja institucionalno varstvo starejših po prvem odstavku 16. člena tega zakona ter pomoč posamezniku in družini na domu. Dom za starejše opravlja tudi naloge, ki obsegajo priprave okolja, družine in posameznikov na starost. Če opravlja dom za starejše institucionalno varstvo po prvem odstavku 16. člena tega zakona za mlajše invalidne osebe, opravljanje teh storitev organizira v posebni enoti. Dom za starejše lahko opravlja tudi gospodarsko dejavnost, če je ta namenjena višji kvaliteti življenja in varstva starejših občanov.

Posebni socialno varstveni Zavod za odrasle (v nadaljnjem besedilu: posebni zavod) opravlja posebne oblike institucionalnega varstva za odrasle duševno in telesno prizadete osebe po prvem odstavku 16. člena tega zakona. Posebni zavod lahko opravlja tudi gospodarsko dejavnost, če je ta namenjena višji kvaliteti njihovega življenja in varstva.

Varstveno delovni center opravlja naloge vodenja in varstva ter organizira zaposlitev pod posebnimi pogoji za duševno in telesno prizadete odrasle osebe. Poleg storitev iz prejšnjega odstavka lahko varstveno delovni center opravlja tudi institucionalno varstvo odraslih duševno in telesno prizadetih oseb po prvem odstavku 16. člena tega zakona ter pomoč na domu družinam duševno in telesno prizadetih oseb. Varstveno delovni center lahko opravlja tudi posebne oblike priprav na zaposlitev.

Dom za otroke opravlja naloge institucionalnega varstva otrok in mladoletnikov, prikrajšanih za normalno družinsko življenje po drugem odstavku 16. člena tega zakona.

Socialno varstveni zavod za usposabljanje opravlja institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju po tretjem odstavku 16. člena tega zakona.

Socialno varstveni zavod upravlja svet zavoda, ki ga poleg predstavnikov ustanovitelja in delavcev, ki opravljajo dejavnost, za katero je zavod ustanovljen, sestavljajo še:

-       predstavniki lokalne samouprave v centru za socialno delo;

-       predstavniki oskrbovancev v domu za starejše;

-       predstavniki invalidskih organizacij v posebnem zavodu iz 51. člena tega zakona in v varstveno delovnem centru iz 52. člena tega zakona;

-       predstavniki zakonitih zastopnikov varovancev v posebnem zavodu in v varstveno delovnem centru;

-       predstavniki staršev ali zakonitih zastopnikov otrok in mladoletnikov v domovih za otroke in socialno varstvenih zavodih za usposabljanje. Podrobnejšo sestavo in številčno razmerje predstavnikov v svetu zavoda določi ustanovitelj z aktom o ustanovitvi. Z aktom o ustanovitvi se določi tudi način imenovanja oziroma izvolitve članov sveta.

Strokovno delo in poslovanje socialno varstvenega zavoda vodi direktor, ki mora imeti visoko ali višjo strokovno izobrazbo iz 69. člena tega zakona in pet let delovnih izkušenj. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se za direktorja doma za starejše in posebnega zavoda lahko imenuje tudi oseba, ki ima končano visoko strokovno izobrazbo za poklic zdravnika ali višjo strokovno izobrazbo za poklic medicinske sestre, opravljeno pripravništvo in strokovni izpit po predpisih zdravstvenega varstva ter pet let delovnih izkušenj. Direktorja imenuje svet socialno varstvenega zavoda s soglasjem ustanovitelja.

Če je z aktom o ustanovitvi doma za starejše ali posebnega zavoda določeno, da sta poslovodna funkcija in funkcija vodenja strokovnega dela ločeni, mora imeti direktor visoko ali višjo strokovno izobrazbo in pet let delovnih izkušenj, strokovni vodja pa mora imeti visoko ali višjo izobrazbo predpisano po prejšnjem členu in pet let delovnih izkušenj.

Strokovni svet socialno varstvenega zavoda je kolegijski strokovni organ zavoda. Naloge, sestavo in način oblikovanja strokovnega sveta se določijo s statutom ali pravili zavoda, v skladu z aktom o ustanovitvi.

Pod pogoji, ki jih določa zakon, se lahko kot socialno varstveni zavod organizirajo tudi sprejemališča, materinski domovi, svetovalnice, stanovanjske skupine, centri za neodvisno življenje invalidov in druge oblike organizacij.

Socialno varstveni zavod lahko začne z delom, če so poleg splošnih pogojev za ustanovitev zavoda, izpolnjeni tudi minimalni tehnični, kadrovski in drugi pogoji, ki jih predpiše minister, pristojen za socialno varstvo. Za socialno varstvene zavode ugotavlja pogoje iz prejšnjega odstavka ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.

Ustanovitelj socialno varstvenega zavoda mora zagotavljati sredstva za investicijsko vzdrževanje in druge obveznosti, določene z zakonom in aktom o ustanovitvi.

Dobrodelne organizacije so prostovoljne in neprofitne organizacije. ki jih z namenom, da bi reševale socialne stiske in težave prebivalcev, ustanovijo posamezniki v skladu z zakonom, ali verske skupnosti.

Organizacije za samopomoč so prostovoljne in neprofitne organizacije, ki jih v skladu z zakonom ustanovijo posamezniki z namenom, da bi v njih skupno reševali socialne potrebe svojih članov.

Invalidske organizacije so prostovoljne in neprofitne organizacije, ki jih ustanovijo invalidi in drugi posamezniki v skladu z zakonom, da v njih izvajajo posebne socialne programe in storitve, utemeljene na značilnostih invalidnosti po posameznih funkcionalnih okvarah, ki ogrožajo socialni položaj invalidov. Dejavnosti invalidskih organizacij lahko zajemajo tudi posamezne sestavine dobrodelnosti in samopomoči.

Socialno varstvene storitve lahko opravlja zasebnik, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

-       da ima ustrezno strokovno izobrazbo v skladu s 69. ali 70. členom tega zakona;

-       da ima opravljen strokovni izpit in je pridobil mnenje socialne zbornice;

-       da ima najmanj tri leta delovnih izkušenj na področju, na katerem bo opravljal zasebno delo, če bo opravljal delo, za katero se zahteva najmanj višješolska izobrazba;

-       da ni v delovnem razmerju;

-       da mu ni s pravnomočno odločbo sodišča prepovedano opravljanje poklica;

-       da ima zagotovljene prostore, opremo in kadre, če tako zahteva narava dela. Ne glede na prejšnji odstavek lahko posamezne storitve v okviru javne službe v skladu z zakonom opravlja rejnik ali tretja oseba, če za te storitve sklene pogodbo s centrom za socialno delo.

Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, ugotavlja, ali zasebnik izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka prejšnjega člena, ter daje in odvzema dovoljenje za delo zasebnika. Zasebnik, ki izpolnjuje pogoje iz prejšnjega odstavka, lahko prične opravljati socialno varstvene storitve z dnem izdaje odločbe o vpisu v register zasebnikov, ki opravljajo socialno varstvene storitve.

Register zasebnikov, ki opravljajo socialno varstvene storitve, vodi ministrstvo, pristojno za socialno varstvo. Register zasebnikov je javen.

Izbris iz registra zasebnikov, ki opravljajo socialno varstvene storitve se opravi, če:

-       zasebnik odjavi opravljanje socialno varstvenih storitev;

-       zasebnik umre;

-       mu je s pravnomočno odločbo prepovedano opravljati poklic;

-       ne začne opravljati storitev v enem letu po vpisu v register;

-       se ugotovi, da ne izpolnjuje več predpisanih pogojev za opravljanje storitev.

Socialno varstvene storitve opravljajo strokovni delavci in strokovni sodelavci. Strokovni delavci po tem zakonu so delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo, ki izobražuje za socialno delo in so opravili pripravništvo ter strokovni izpit za delo na področju socialnega varstva. Strokovni delavci so tudi delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo psihološke smeri, pedagoške smeri in njenih specialnih disciplin, upravne, pravne in sociološke smeri ter imajo eno leto delovnih izkušenj na področju socialnega varstva, opravljeno pripravništvo in strokovni izpit po tem zakonu. Strokovni delavci v domovih za otroke in v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje so strokovni delavci iz prvega odstavka tega člena in delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo pedagoške, socialno pedagoške, psihološke ter defektološke smeri in so opravili pripravništvo in strokovni izpit.

Strokovni sodelavci po tem zakonu so delavci, ki opravljajo posamezne socialno varstvene storitve in so končali programe izobraževanja v skladu s posebnimi predpisi ter imajo opravljeno pripravništvo in strokovni izpit.

Pogoje in način opravljanja pripravništva in strokovnega izpita predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.

Posamezne socialno varstvene storitve lahko opravljajo pod vodstvom strokovnih delavcev s prostovoljnim in nepoklicnim delom tudi laični delavci, za katere strokovna izobrazba ni posebej predpisana.

Strokovni delavci in strokovni sodelavci v javnih socialno varstvenih zavodih so se dolžni izobraževati in usposabljati. Podrobnejše določbe, o strokovnem izobraževanju in usposabljanju ter napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.

Strokovni delavci in strokovni sodelavci z višješolsko strokovno izobrazbo, lahko napredujejo v naziv mentor in svetovalec, strokovni delavci in strokovni sodelavci z visokošolsko izobrazbo pa v naziv samostojni svetovalec in višji svetovalec.

Republika Slovenije podeljuje strokovnim delavcem, strokovnim sodelavcem ter laičnim delavcem na področju socialnega varstva nagrade in priznanja kot posebna družbena priznanja za izjemne uspehe pri delu na področju socialnega varstva. Minister, pristojen za socialno varstvo predpiše natančnejše pogoje za podeljevanje nagrad in priznanj iz prejšnjega odstavka, sestavo komisije in postopek za podeljevanje nagrad in priznanj.

Strokovni delavci iz 69. člena tega zakona, ki opravljajo socialno varstvene storitve po tem zakonu se obvezno združujejo v socialno zbornico. ( razveljavljen ) Socialna zbornica je pravna oseba.

Socialna zbornica skrbi za povezanost, razvoj in strokovni dvig socialno varstvene dejavnosti. Socialna zbornica opravlja zlasti naslednje naloge:

1.     sprejme kodeks etike delavcev na področju socialnega varstva ter ukrepa ob njegovem kršenju;

2.     načrtuje, spremlja in izvaja supervizijo strokovnega dela strokovnih delavcev;

3.     za strokovne delavce in sodelavce načrtuje in organizira stalno strokovno izobraževanje in usposabljanje iz 73. člena tega zakona;

4.     spremlja pripravništvo in nadzoruje izvajanje pripravništva po izvršilnem predpisu iz 71. člena tega zakona;

5.     rešuje ugovore iz 94. člena tega zakona zoper opravljene socialno varstvene storitve zasebnika;

6.     daje mnenja o izdaji koncesij za opravljanje socialno varstvene dejavnosti;

7.     določi listo strokovnjakov za opravljanje strokovnega nadzora nad delom izvajalcev;

8.     sodeluje pri pripravi zakonskih predpisov in pri pripravi strokovnih podlag za socialno varstveni program;

9.     predlaga člane za strokovni svet iz 8. člena tega zakona. Naloge iz 2., 3., 4. in 5. točke prejšnjega odstavka opravlja socialna zbornica kot javna pooblastila.

Delo zbornice se financira iz:

-       prispevkov članov;

-       daril in volil;

-       drugih virov;

-       iz republiškega proračuna za naloge iz 3., 4. in 5. točke drugega odstavka prejšnjega člena.

Zbornica sprejme statut, s katerim določi svojo organizacijo, organe in njihove pristojnosti. Pri sestavi organov zbornice je potrebno upoštevati načelo zastopanosti delavcev v javnih zavodih, drugih socialno varstvenih zavodih, dobrodelnih organizacijah, organizacijah za samopomoč, invalidskih organizacijah in zasebnikov. Kadar pristojni organi zbornice odločajo o zadevah iz 6. in 7. točke drugega odstavka 77. člena tega zakona, morajo biti pri odločanju paritetno zastopani delavci iz prejšnjega odstavka. K statutu zbornice da soglasje Vlada Republike Slovenije, v delu, ki se nanaša na javna pooblastila.

Če posamezne socialno varstvene storitve po tem zakonu, opravljajo socialne službe, organizirane kot del enotnega sistema vzgoje in izobraževanja, zdravstva, zaposlovanja ter pravosodja, se te storitve opravljajo po normativih in standardih iz drugega odstavka 11. člena tega zakona. Socialne službe iz prejšnjega odstavka lahko opravljajo tudi naloge socialne preventive za delovno področje, za katero so ustanovljene.

Krajevna pristojnost v vseh zadevah, za katere so pristojni centri za socialno delo, se določi po stalnem prebivališču osebe, ki potrebuje pomoč in varstvo. Če oseba nima stalnega prebivališča, se določi krajevna pristojnost po njenem začasnem prebivališču, če nima niti tega, pa po njenem zadnjem stalnem prebivališču oziroma zadnjem začasnem prebivališču. Če se krajevna pristojnost ne da določiti po prejšnjem odstavku, se določi po kraju, kjer je nastal povod za postopek. Krajevna pristojnost za mladoletno osebo se določa po stalnem oziroma začasnem prebivališču obeh staršev. Za mladoletno osebo, katere starši ne živijo skupaj, se določi krajevna pristojnost po stalnem oziroma začasnem prebivališču tistega od staršev, pri katerem mladoletna oseba živi oziroma, kateremu je bila dodeljena. Če niti eden od staršev mladoletne osebe ni znan, se krajevna pristojnost določi po prejšnjem odstavku.

Če se med postopkom spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila po tem zakonu določena krajevna pristojnost, nadaljuje postopek glede na spremenjene okoliščine pristojni center za socialno delo.

Če nastane spor o pristojnosti, mora center za socialno delo, ki je začel postopek, svoje delo opravljati vse dotlej, dokler se ne odloči o sporu.

V sporih o krajevni pristojnosti med centri za socialno delo na območju Republike Slovenije odloča ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.

Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, lahko določi za postopek v izvrševanju javnih pooblastil drug center za socialno delo, kot tisti, ki je krajevno pristojen, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Sklep po prejšnjem odstavku izda ministrstvo, pristojno za socialno varstvo na predlog stranke, ki je sprožila postopek, ali na predlog centra za socialno delo.

Kadar socialno varstveni zavodi v izvrševanju javnih pooblastil, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, postopajo po zakonu o splošnem upravnem postopku, če niso posamezna vprašanja postopka v tem ali drugem zakonu drugače urejena.

Pri izvrševanju javnih pooblastil iz prejšnjega člena uporabljajo socialno varstveni zavodi pečat. Pečat je okrogle oblike. V zunanjem krogu ima napis "Republika Slovenija", v sredini pa grb Republike Slovenije, Pečat vsebuje še ime in sedež zavoda.

Kadar odločajo centri za socialno delo v upravnih stvareh o pravicah in koristih otroka po 105., 106., 114., 120. in 121. členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in 1/89), si morajo v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo. Strokovno komisijo iz prejšnjega odstavka imenuje strokovni svet centra za socialno delo, če ni z drugim zakonom določena posebna komisija.

O pritožbah zoper odločbe socialno varstvenih zavodov odloča ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.

Postopek za uveljavljanje storitev po tem zakonu se začne na zahtevo upravičenca ali njegovega zakonitega zastopnika. Center za socialno delo začne postopek po uradni dolžnosti, če izve za okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen razlog, zaradi katerega je potrebno določeni osebi nuditi storitev po tem zakonu.

Pobudo za začetek postopka po uradni dolžnosti dajo lahko zakonec, otroci, osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu z osebo, ki potrebuje varstvo in pomoč, delodajalec in sindikat. Organi ter zavodi in druge organizacije, ki pri svojem delu ugotovijo ogroženost otroka, mladoletnika ali osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, so dolžni o tem obvestiti center za socialno delo na svojem območju.

Kadar socialno varstveni zavod oziroma strokovni delavec ob uveljavljanju storitve ugotovi, da zadeva sodi v njegovo pristojnost, si je dolžan prizadevati, da z upravičencem doseže dogovor o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve.

Postopki izvajanja storitev morajo biti vodeni tako, da zagotavljajo zaupnost podatkov ter osebno integriteto in dostojanstvo upravičenca. Strokovni delavci in strokovni sodelavci, ki opravljajo socialno varstvene storitve so dolžni varovati kot poklicno skrivnost podatke o materialnih in socialnih stiskah posameznika in o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja. Podatke iz prejšnjega odstavka so dolžne varovati kot poklicno skrivnost tudi osebe, ki so jim ti podatki dosegljivi zaradi narave njihovega dela. Podatki iz drugega odstavka tega člena se ne smejo dajati drugim osebam oziroma javnosti in tudi ne objavljati na način, ki bi omogočal razkriti posameznika, na katerega se nanašajo. Dolžnost varovanja poklicne skrivnosti lahko strokovnega delavca ali sodelavca, razreši prizadeta oseba sama ali sodišče, za mladoletne osebe in za osebe pod skrbništvom pa starši oziroma skrbniki.

Če upravičenec ni zadovoljen s posamezno storitvijo lahko zoper delo strokovnega delavca ali strokovnega sodelavca vloži ugovor pri svetu socialno varstvenega zavoda, zoper opravljeno storitev zasebnika pa na socialno zbornico. Ugovor je potrebno vložiti v roku osem dni od opravljene storitve, zoper katero ugovarja.

Svet socialno varstvenega zavoda oziroma socialna zbornica preizkusi ugovor, določi, kaj naj se ukrene ter o tem obvesti upravičenca, ki je ugovarjal, v roku 15 dni od prejema ugovora.

Kadar socialno varstveni zavod odloča o namestitvi, premestitvi ali odpustu v zvezi z uveljavljanjem pravice do institucionalnega varstva, je dolžan postopati po določilih zakona o splošnem upravnem postopku.

Socialno varstvena dejavnost se financira iz proračuna republike in občine. Sredstva za financiranje socialno varstvene dejavnosti se zagotavljajo tudi s plačili storitev, s prispevki dobrodelnih organizacij in organizacij za samopomoč ter invalidskih organizacij, s prispevki donatorjev in iz drugih virov.

Iz proračuna Republike Slovenije se financirajo:

-       dejavnosti, potrebne za delovanje in razvoj sistema socialnega varstva iz 6. člena tega zakona;

-       socialna preventiva;

-       prva socialna pomoč;

-       pomoč družini za dom;

-       izvrševanje javnih pooblastil;

-       institucionalno varstvo iz 16. člena tega zakona;

-       vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji;

-       denarna pomoč kot edini vir preživljanja;

-       denarni dodatek;

-       investicije v socialno varstvene zavode;

-       skupne naloge socialnega varstva iz programa, ki ga vsako leto določi državni zbor;

-       naloge socialne zbornice iz 2., 3., 4. in 5. točke drugega odstavka 77. člena tega zakona;

-       prispevek delodajalcev za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje rejnic in rejnikov, ki z osebnim delom samostojno kot edini ali glavni poklic opravljajo socialno varstvene storitve po tem zakonu.

Iz proračuna občine se financirajo:

-       osebna pomoč;

-       pomoč družini na domu;

-       pomoč pri uporabi stanovanja (najemnina) iz četrtega odstavka 24. člena in tretjega odstavka 31. člena tega zakona.

Upravičenci in drugi zavezanci so dolžni plačati vse po tem zakonu opravljene storitve, razen storitev socialne preventive, prve socialne pomoči in institucionalnega varstva v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje, ki so za vse upravičence brezplačne. Prejemniki denarne pomoči kot edinega vira preživljanja in prejemniki nadomestila za invalidnost po zakonu o družbenem varstvu odraslih telesno in duševno prizadetih oseb (Uradni list SRS, št. 41/83) so oproščeni plačila vseh storitev razen storitev institucionalnega varstva po prvem odstavku 16. člena tega zakona. Vlada Republike Slovenije predpiše merila, po katerih je upravičenec delno ali v celoti oproščen plačila storitev ter določi olajšave za upravičence do institucionalnega varstva. Na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve center za socialno delo, v skladu z merili iz prejšnjega odstavka. Stroške v zvezi s storitvami iz 18. člena tega zakona krije podjetje, zavod ter druga organizacija, ki te storitve zagotavlja.

Cene storitev, ki se izvajajo po normativih in standardih iz drugega odstavka 11. člena tega zakona, določi svet zavoda v soglasju z ustanoviteljem, K cenam storitev, ki jih kot del javne službe izvajajo zasebniki, da soglasje koncedent. Metodologijo oblikovanja cen storitev določi minister, pristojen za socialno varstvo.

Strokovni in upravni nadzor po tem zakonu organizira in opravlja ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.

Nadzor po tem zakonu se opravi na zahtevo upravičenca do storitve ali njegovega zakonitega zastopnika. Nadzor se lahko opravi tudi na zahtevo ustanovitelja socialno varstvenega zavoda ali na zahtevo socialno varstvenega zavoda. Reden strokovni in upravni nadzor se opravi vsaj enkrat v obdobju treh let. Socialno varstveni zavod in zasebnik morata omogočiti nadzor iz prejšnjega člena.

Pobudo za strokovni nadzor lahko dajo družinski člani upravičenca ter zainteresirana javnost.

Strokovni nadzor obsega pregled stanja glede organizacije dela, dela strokovnih delavcev in sodelavcev in uporabe metod dela ter kvalitete in obsega opravljenih storitev. Upravni nadzor obsega nadzor nad izvajanjem tega zakona in drugih predpisov s področja socialnega varstva.

Strokovni nadzor opravi tričlanska komisija, ki jo imenuje minister, pristojen za socialno varstvo. O opravljenem nadzoru komisija sestavi poročilo z ugotovitvami in rokom za odpravo pomanjkljivosti. Komisija pošlje poročilo socialno varstvenemu zavodu ali zasebniku in ministrstvu, pristojnemu za socialno varstvo. Komisija, ki ugotovi pomanjkljivosti lahko zahteva dodatno strokovno usposabljanje delavcev, za katere se ugotovi pomanjkljiva usposobljenost, in po potrebi tudi naloži ponovno opravljanje strokovnega izpita. Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo lahko v primeru iz prejšnjega odstavka odredi ustrezne ukrepe in sicer:

-       zahteva odpravo organizacijskih, materialnih in drugih pomanjkljivosti in določi rok za njihovo odpravo,

-       začasno, dokler niso odpravljene ugotovljene pomanjkljivosti, prepove dejavnost zavoda ali zasebnika.

Stroške strokovnega in upravnega nadzora krije ministrstvo, pristojno za socialno varstvo. Stroške strokovnega nadzora krije ustanovitelj socialno varstvenega zavoda, v primerih ko je ta zahteval strokovni nadzor.

Metodologijo izvajanja strokovnega in upravnega nadzora, sestavo komisij, postopek in način izvedbe nadzora predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.

Za zbiranje, obdelovanje, shranjevanje, posredovanje in uporabo podatkov, vsebovanih v zbirkah podatkov, ter za varstvo informacijske zasebnosti posameznika se uporabljajo določbe zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 8/90 in 19/91), če s tem zakonom za posamezne primere ni drugače določeno.

Za potrebe izvajanja socialno varstvene dejavnosti določene z zakonom, za načrtovanje politike socialnega varstva, spremljanje stanja ter za znanstveno raziskovalne in statistične namene, se na področju socialnega varstva vodijo zbirke podatkov, ki zajemajo celotni nacionalni sistem socialnega varstva. Zbirke podatkov vsebujejo podatke o:

-       materialnih in socialnih stiskah in težavah posameznikov, družin in skupin prebivalstva;

-       storitvah in dajatvah;

-       izvajalcih socialno varstvene dejavnosti;

-       socialno varstvenih storitvah, ki se opravljajo izven socialno varstvene dejavnosti;

-       financiranju socialno varstvene dejavnosti.

Zbirke podatkov iz prve, druge in četrte alinee drugega odstavka prejšnjega člena lahko vsebujejo naslednje osebne podatke:

-       ime in priimek upravičenca in njegovega zakonitega zastopnika,

-       enotno matično številko občana,

-       rojstne podatke,

-       podatke o prebivališču,

-       podatke, ki se nanašajo na družinska razmerja: število družinskih članov in njihova starost,

-       podatke, ki se nanašajo na vrsto življenjske skupnosti: zakonska zveza ali izvenzakonska skupnost,

-       podatke, ki se nanašajo na stanovanjske in bivalne pogoje: lastniško ali najemno stanovanje, površina, kategorija stanovanja,

-       podatke o izobrazbi in pridobljenih znanjih,

-       podatke o invalidnosti: vrsta in stopnja,

-       podatke o dosedanjih in zadnji zaposlitvi,

-       podatke o socialnem in ekonomskem stanju: o osebnih dohodkih, drugih prejemkih, lastništvu nepremičnin ali premičnin večjih vrednosti. Kadar so izvajalci socialno varstvene dejavnosti zasebniki, vsebuje zbirka podatkov iz tretje alinee drugega odstavka 110. člena tega zakona podatke iz registra zasebnikov.

Zbirke podatkov iz 110. člena vodijo in vzdržujejo socialno varstveni zavodi in druge pravne osebe ter zasebniki, ki opravljajo socialno varstveno dejavnost po tem zakonu in inštitut iz 7. člena tega zakona (upravljalci zbirk podatkov). Socialno varstveni zavodi in druge pravne osebe ter zasebniki, ki opravljajo socialno varstveno dejavnost po tem zakonu, so dolžni posredovati podatke inštitutu iz 7. člena tega zakona. Za potrebe znanstveno raziskovalnega dela lahko uporablja osebne podatke iz prejšnjega člena institut iz 7. člena tega zakona, vendar na način, ki onemogoča identifikacijo posameznika, na katerega se podatki nanašajo.

Upravljalci zbirk podatkov iz prejšnjega člena zbirajo podatke neposredno od posameznika, na katerega se nanašajo, lahko pa jih pridobivajo tudi iz drugih uradnih zbirk, ki jih v Republiki Sloveniji vodijo za to pooblaščeni organi in organizacije. V primerih iz prejšnjega odstavka, posameznikov, na katere se podatki nanašajo, ni potrebno predhodno seznaniti.

Osebni podatki iz prvega odstavka 111. člena tega zakona se shranjujejo v zbirkah podatkov kot trajni. Osebni podatki iz drugega odstavka 111. člena se izbrišejo z dnem izbrisa zasebnika iz registra zasebnikov iz 67. člena tega zakona.

Podrobnejša navodila o načinu zbiranja podatkov, vodenja zbirk podatkov in načinu posredovanja osebnih podatkov iz 111. člena tega zakona za posamezne zbirke podatkov, predpiše minister, pristojen za socialno varstvo v soglasju z ministrom, pristojnim za družbeni sistem informiranja.

Z denarno kaznijo najmanj 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek socialno varstveni zavod, če:

1.     opravlja javno službo, pa za to nima koncesije (44. člen);

2.     prične z delom, čeprav ne izpolnjuje pogojev iz 60. člena tega zakona;

3.     vodi postopke tako, da ne zagotavlja zaupnosti podatkov ter osebne integritete in dostojanstva upravičenca ali krši dolžnost varovanja poklicne skrivnosti (93. člen);

4.     onemogoča ali ovira nadzor (četrti odstavek 103. člena);

5.     v roku ne odpravi pomanjkljivosti oziroma ne ukrene, kar mu je bilo naloženo v poročilu o ugotovitvah strokovnega nadzora (106. člen);

6.     ne zbira, ne vodi in ne vzdržuje podatkov, predpisanih s tem zakonom (110., 111., 113., in 114. člen). Z denarno kaznijo najmanj 5.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba socialno varstvenega zavoda, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka. Z denarno kaznijo najmanj 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz 1., 3., 4., 5. in 6. točke prvega odstavka tega člena tudi zasebnik, ki opravlja socialno varstvene storitve.

Z denarno kaznijo najmanj 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek zasebnik, ki:

1.     opravlja socialno varstvene storitve, čeprav ne izpolnjuje pogojev iz 65. člena tega zakona;

2.     opravlja socialno varstvene storitve v nasprotju z vpisom v register (67. člen);

3.     opravlja socialno varstvene storitve, čeprav ni vpisan v register zasebnikov (66. člen).

Z denarno kaznijo najmanj 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek fizična oseba, ki:

1.     opravlja javno službo, pa za to nima koncesije (44. člen);

2.     opravlja socialno varstvene storitve pa ne izpolnjuje pogojev iz 65. člena tega zakona;

3.     krši dolžnost varovanja poklicne skrivnosti (drugi in tretji odstavek 93. člena). Zakon o socialnem varstvu – ZSV (Uradni list RS, št. 54/92 ) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

Vlada Republike Slovenije mora predložiti predlog socialno varstvenega programa iz drugega odstavka 2. člena tega zakona v sprejem državnemu zboru v roku šestih mesecev od uveljavitve tega zakona.

S 1. 1. 1993 prevzame Republika Slovenija pravice in obveznosti ustanovitelja socialno varstvenih zavodov, katerih ustanovitelj je bila do uveljavitve tega zakona občina. Premoženje v javni lastnini, s katerim upravljajo zavodi iz prejšnjega odstavka, postane z dnem uveljavitve tega zakona, lastnina Republike Slovenije.

Obstoječi socialno varstveni zavodi, morajo svojo organiziranost uskladiti s tem zakonom do 31. 12. 1992.

V občinah, kjer do uveljavitve tega zakona centri za socialno delo niso bili ustanovljeni, opravljajo do ustanovitve centra za socialno delo socialno varstvene storitve iz drugega in tretjega odstavka 49. člena tega zakona, pristojni občinski upravni organi. Do ustanovitve centrov za socialno delo v občinah Laško in Slovenske Konjice odloča v upravnih stvareh za obe občini Center za socialno delo Celje, do ustanovitve centrov za socialno delo v občinah Pesnica in Ruše pa Center za socialno delo Maribor.

Od uveljavitve tega zakona odločajo o razvrščanju in napotitvi v organizacijo za usposabljanje po zakonu o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Uradni list SRS, št. 19/76 in Uradni list RS, št. 8/90) centri za socialno delo. O pritožbah zoper odločbe centrov za socialno delo odloča ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.

Socialna zbornica se ustanovi v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Pristojni organ je dolžan najpozneje v roku dveh let od uveljavitve tega zakona razpisati prvi javni natečaj za podelitev koncesije za opravljanje vseh socialno varstvenih storitev iz okvira javne službe.

Minister, pristojen za socialno varstvo izda izvršilne predpise iz tega zakona v roku šestih mesecev po uveljavitvi tega zakona. Vlada Republike Slovenije izda izvršilni predpis iz tretjega odstavka 100. člena tega zakona v roku šestih mesecev po uveljavitvi tega zakona.

Do izdaje izvršilnih predpisov iz prvega odstavka 60. člena in 71. člena se uporabljajo izvršilni predpisi izdani na podlagi zakona o socialnem skrbstvu (Uradni list SRS, št. 35/79, 1/89 in Uradni list RS, št. 8/90), kolikor niso v nasprotju s tem zakonom.

Centri za socialno delo so dolžni v roku treh mesecev od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti ugotoviti ali upravičenci, ki so družbeno denarno pomoč prejeli po dosedanjih predpisih, izpolnjujejo pogoje za dodelitev dajatev po tem zakonu.

Upravičenci do plačila ali doplačila oskrbnih stroškov v socialnem zavodu, zavodu za usposabljanje ter v tuji družini in upravičenci do plačila ali doplačila k stroškom za pomoč in postrežbo na domu ter upravičenci do plačila rejnine, ki so pravice pridobili po dosedanjih predpisih, obdržijo pravico na način in v višini, kot so jo pridobili, dokler ne bodo izdane nove odločbe, v skladu s tem zakonom. Upravičenci do plačila ali doplačila oskrbnih stroškov v organizacijah za usposabljanje po zakonu o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Uradni list SRS, št. 19/76 in Uradni list RS, št. 8/90) obdržijo pravico po dosedanjih predpisih do 31. 12. 1992, razen upravičencev do plačila ali doplačila oskrbnih stroškov v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje iz 54. člena tega zakona. Za upravičence, ki uveljavljajo eno od pravic iz prvega in drugega odstavka tega člena v času od uveljavitve tega zakona pa do izdaje izvršilnega predpisa iz tretjega odstavka 100. člena tega zakona, se uporabljajo materialnopravna določila samoupravnega sporazuma o uresničevanju socialno varstvenih pravic (Uradni list, SRS št. 26/84 in 14/89).

Določba pete alinee 98. člena tega zakona se začne uporabljati 1.1.1993. Ne glede na določbo šeste alinee 98. člena tega zakona se institucionalno varstvo odraslih iz prvega odstavka 16. člena tega zakona financira iz proračuna občine, dokler država ne prevzame državnih funkcij, ki jih v skladu s 5. členom Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije opravljajo organi občine.

Ne glede na določbe zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/91-I) se za socialno varstvene zavode za usposabljanje otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, v delu, ki se nanaša na opravljanje socialno varstvene dejavnosti, uporabljajo določbe tega zakona o ustanovitvi zavodov in drugih statusnih zadevah, podeljevanju koncesij, financiranju in nadzoru.

Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati določbe zakona o postopku za uveljavljanje socialno varstvenih pravic (Uradni list RS, št. 23/91) v delu, ki se nanaša na postopek uveljavljanja denarnih pomoči po zakonu o socialnem skrbstvu (Uradni list SRS, št. 35/79 in 1/89 ter Uradni list RS, št. 8/90). Z dnem uveljavitve tega zakona prenehata veljati:

-       zakon o socialnem skrbstvu (Uradni list SRS, št. 35/79 in 1/89 ter Uradni list RS, št. 8/90);

-       zakon o delovno varstvenem zavodu Ponikve (Uradni list SRS, št. 29/72).

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«. Zakon o nadomestitvi indeksa drobnoprodajnih cen z indeksom cen življenjskih potrebščin – ZNIDC (Uradni list RS, št. 1/99 ) vsebuje naslednjo končno določbo: Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.