5. člen ZSV

Za odločitev, ali je pravilna presoja sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo, je treba izhajati iz tožnikovih konkretnih okoliščin in ugotoviti, ali se pravice, ki izvirajo iz statusa subsidiarne zaščite, razlikujejo od pravic, ki bi mu bile priznane, če bi imel status begunca. Ob upoštevanju tožnikove mladoletnosti niso pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z utemeljevanjem njegovega pravnega interesa glede na časovno trajanje obeh oblik mednarodne zaščite. Iz dejanske tožbene podlage je namreč razvidno, da tožnik uveljavlja status begunca ravno zaradi svoje mladoletnosti. Ni pravilno posplošeno stališče sodišča prve stopnje, da pravni red Republike Slovenije pravice v zvezi s socialnim varstvom oseb s priznano mednarodno zaščito pogojuje s stalnim prebivališčem. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pravovarstveni interes v konkretnem primeru temelji na določbi tretjega odstavka 5. člena Zakona o lokalnih volitvah, saj mladoleten tožnik ne more imeti aktivne in pasivne volilne pravice, ki tudi sicer nista bistveni za osebe s pravico do mednarodne zaščite glede njihovega vključevanja v okolje in nista naveden

V tretjem odstavku 18. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialnovarstvenih storitev je določeno, da v primeru, če je kdo od zavezancev, na podlagi izvršljivega pravnega naslova ali pravnega posla, zavezan upravičencu v celoti plačevati oskrbo v institucionalnem varstvu, se njegov prispevek določi v višini zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve. Za vrednotenje služnosti stanovanja v solastninskem deležu podarjene nepremičnine kot edine obveznosti, določene v darilni pogodbi, v tretjem odstavku 18. člena Uredbe, ni podlage. Oskrba na domu pomeni oskrbo in pomoč v različnih oblikah v primeru bolezni ali starosti. Glede na darilno pogodbo, s katero se obdarjenec oziroma zavezanec ni zavezal darovalki oziroma upravičenki nuditi oskrbo na domu oziroma, ji v kakršnikoli obliki nuditi pomoč v primeru starosti ali bolezni in drugo, za vrednotenje služnosti stanovanja, ki traja do upravičenkine smrti, ni podlage. V konkretnem primeru zato velja peti odstavek 18. člena Uredbe in določanje prispevkov zavezancev, ki veljajo za njihovo plačilno sposobnost.

Tožnik je z izbrisom njegove matere iz RSP izgubil pravice, ki so mu pripadale iz ZSV kot družinskemu članu upravičenke iz 5. člena ZSV. Tožnik ne zahteva odškodnine za nepremoženjsko škodo (do katere tudi ni upravičen) iz razloga, ker trpi duševne bolečine zaradi izbrisa njegove matere iz RSP, nepremoženjsko škodo zahteva, ker je tožena stranka z izbrisom njegove matere iz RSP posegla v njegove pravice, ki so mu pripadale kot (takrat) mladoletnemu otroku.

Ker toženka uveljavlja izjemo od splošnega pravila, da so otroci svoje starše dolžni preživljati, je dolžna zatrjevati in dokazati, da mati preživninske obveznosti do nje iz neupravičenih razlogov ni izpolnjevala.

Center za socialno delo v upravnem postopku odloči zgolj o (delni) oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva, medtem ko je vprašanje, ali dolžnost preživljanja staršev sploh obstaja, stvar pravdnega postopka.

Ker je upravičenka do storitve institucionalnega varstva izpolnjevala preživninske obveznosti do tožeče stranke (sina) in nima dovolj sredstev za plačilo storitev institucionalnega varstva, ni se pa namerno spravila v ta položaj, je upravni organ pravilno štel, da je tožeča stranka dolžna prispevati k znesku, za katerega je bila upravičenka oproščena plačila storitve. Zavezanec za preživljanje nima pravice do izbire zavoda, ki izvaja storitve institucionalnega varstva.

Ob veljavni ureditvi socialnovarstvenih pravic je po mnenju Vrhovnega sodišča jasno, da bi izvršitev izpodbijanega upravnega akta, s katerim je ugotovljeno drugo stalno prebivališče tožnice, zanjo pomenila težko popravljivo škodo, saj bi predstavljala pravno podlago za poseg v tožničine pravice, ki so navezane na njeno stalno prebivališče.