47.l člen ZSV
Organ, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo odvzame koncesijo: - če koncesionar v roku, določenem v odločbi o podelitvi koncesije ne podpiše koncesijske pogodbe, pa koncedent tega roka ne podaljša v skladu z zakonom; - če koncesionar v roku, določenem v odločbi o podelitvi koncesije ne izpolni določenih pogojev za začetek opravlja storitev, za katere je v odločbi o podelitvi koncesije določeno, da jih koncesionar izpolni po podelitvi koncesije in sklenitvi pogodbe, pa koncedent tega roka ne podaljša v skladu z zakonom; - če koncesionar ne opravlja javne službe v skladu s predpisi ter odločbo o koncesiji; - če koncesionar ne ravna v skladu z odločbami, izdanimi v okviru nadzora nad izvajanjem koncesije; - če zaradi slabega finančnega stanja koncesionarja, visoke stopnje njegove zadolženosti, poslovanja z izgubo v daljšem obdobju, precejšnjega odstopanja finančnega stanja koncesionarja od projekcije finančnega poslovanja, ki jo je predložil v svoji ponudbi, ali iz drugih finančnih razlogov mogoče utemeljeno sklepati, da ne bo mogel ustrezno izvrševati dejavnosti, ki je predmet koncesije; - če je zaradi zmanjšanja potreb po opravljanju storitev, ki so predmet koncesije, potrebno na določenem krajevnem območju zmanjšati obseg izvajanja javne službe, ki je predmet koncesije, pa se koncesionar in koncedent ne sporazumeta o ustrezni spremembi koncesijske pogodbe ali njeni sporazumni razvezi. Pristojni organ koncedenta pisno opozori koncesionarja na razlog za odvzem koncesije, mu določi primeren rok za odpravo kršitev, slabega finančnega stanja ali za sporazumno spremembo oziroma razvezo pogodbe, in ga opozori, da bo v nasprotnem primeru uvedel postopek odvzema koncesije. Če v določenem roku koncesionar ne odpravi kršitev, slabega finančnega stanja ali v njem ne pride do sporazumne spremembe oziroma razveze pogodbe, pristojni organ koncedenta po uradni dolžnosti izda odločbo, s katero odvzame koncesijo. Zoper odločbo o odvzemu koncesije ni pritožbe, možen pa je upravni spor.
- VSL Sodba I Cpg 503/2021Višje sodišče v Ljubljani · 2021
Ključno vprašanje v obravnavanem primeru je razmejitev pristojnosti glede socialno varstvene službe pomoči na domu med državo in občino. Samo občina kot koncedent je lahko tista, ki odvzame koncesijo za opravljanje javne službe pomoč družini na domu in ne socialna inšpekcija. Pristojnost socialne inšpekcije je omejena zgolj na predlog pristojnemu občinskemu organu, da začne postopek za prekinitev koncesijske pogodbe. Držijo sicer pritožbene navedbe, da zakon ni predvideval, da socialna inšpekcija naloži odvzem koncesije z odločbo. Zakon omenja le predlog. Vendar takšno postopanje inšpektorja, tudi če mu je mogoče očitati protipravnost, ne more biti v nobeni vzročni zvezi s plačili, ki jih je izvedla tožeča stranka. Plačila so temeljila na pravno formalno veljavnem pogodbenem koncesijskem razmerju in ne na postopkih ali odločbah socialne inšpekcije. Tožeča stranka si napačno razlaga materialno pravo v smislu, da je lahko začela postopek za odvzem koncesije šele, ko je postala odločba socialne inšpekcije z dne 9. 11. 2015 (s katero je bilo tožeči stranko naloženo, da začne postopek odvzema koncesije) dokončna. Postopek odvzema koncesije bi tožeča stranka lahko začela takoj,
- VSL Sodba II Cpg 306/2020Višje sodišče v Ljubljani · 2020
Pravno nevzdržno bi bilo, da bi lahko posamezniki ignorirali odločbe pristojnih inšpekcij z zanašanjem na to, da bodo dosegli odpravo v nadaljnjih postopkih. Odprava odločbe učinkuje za nazaj (ex tunc). V primeru odprave določene odločbe, se odpravijo tudi posledice, ki so na njeni podlagi nastale. Tega pravila vendarle ni mogoče uporabiti na način, da se z odpravo za nazaj odobri ravnanje, ki je nasprotovalo inšpekcijski odločbi v času, ko je ta še veljala in bila tudi izvršljiva. Zakon za takšne primere predvideva druga sredstva, in sicer odškodninsko odgovornost države oz. samoupravne lokalne skupnosti za škodo, ki je bila zavezancu ali drugi osebi povzročena s protipravnim dejanjem ali opustitvijo dejanja inšpektorja pri izvajanju nalog inšpekcijskega nadzora. Takšna ugotovitev ne pomeni poseganja v pristojnost Socialne inšpekcije. Treba je namreč upoštevati, da tožnica javne službe ne opravlja več, da zoper njo v tej zvezi niso več v teku inšpekcijski ali drugi upravni postopki. Zato ima takšna ugotovitev sodišča prve stopnje posledice le v civilnopravnem sporu in ne posega v upravno pristojnost.
- UPRS Sodba I U 1438/2017-36Upravno sodišče RS · 2018
ZSV predpisuje šest razlogov za odvzem koncesije, ki jih tudi natančno opredeljuje po vsebini. Tak način uzakonitve razlogov za odvzem koncesije, torej naštevanje omejenega števila razlogov, ki niso opredeljeni zgolj splošno, temveč podrobno in v več primerih tudi z določitvijo dodatnih pogojev, ob upoštevanju pomena stalnega zagotavljanja predmetne javne službe za uporabnike, omogoča zanesljivo sklepanje, da so razlogi za odvzem koncesije v zakonu določeni izčrpno, da torej koncesije ni mogoče odvzeti iz razloga, ki ni izrecno naveden v 47.l členu ZSV.
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Sodna praksa
4 odločb navaja ta člen · zadnja 11. 11. 2021Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL Sodba I Cpg 503/2021Višje sodišče v Ljubljani · 11. 11. 2021besedilo 2004–2026
Ključno vprašanje v obravnavanem primeru je razmejitev pristojnosti glede socialno varstvene službe pomoči na domu med državo in občino. Samo občina kot koncedent je lahko tista, ki odvzame koncesijo za opravljanje javne službe pomoč družini na domu in ne socialna inšpekcija. Pristojnost socialne inšpekcije je omejena zgolj na predlog pristojnemu občinskemu organu, da začne postopek za prekinitev koncesijske pogodbe. Držijo sicer pritožbene navedbe, da zakon ni predvideval, da socialna inšpekcija naloži odvzem koncesije z odločbo. Zakon omenja le predlog. Vendar takšno postopanje inšpektorja, tudi če mu je mogoče očitati protipravnost, ne more biti v nobeni vzročni zvezi s plačili, ki jih je izvedla tožeča stranka. Plačila so temeljila na pravno formalno veljavnem pogodbenem koncesijskem razmerju in ne na postopkih ali odločbah socialne inšpekcije. Tožeča stranka si napačno razlaga materialno pravo v smislu, da je lahko začela postopek za odvzem koncesije šele, ko je postala odločba socialne inšpekcije z dne 9. 11. 2015 (s katero je bilo tožeči stranko naloženo, da začne postopek odvzema koncesije) dokončna. Postopek odvzema koncesije bi tožeča stranka lahko začela takoj,
- VSL Sodba II Cpg 306/2020Višje sodišče v Ljubljani · 3. 11. 2020besedilo 2004–2026
Pravno nevzdržno bi bilo, da bi lahko posamezniki ignorirali odločbe pristojnih inšpekcij z zanašanjem na to, da bodo dosegli odpravo v nadaljnjih postopkih. Odprava odločbe učinkuje za nazaj (ex tunc). V primeru odprave določene odločbe, se odpravijo tudi posledice, ki so na njeni podlagi nastale. Tega pravila vendarle ni mogoče uporabiti na način, da se z odpravo za nazaj odobri ravnanje, ki je nasprotovalo inšpekcijski odločbi v času, ko je ta še veljala in bila tudi izvršljiva. Zakon za takšne primere predvideva druga sredstva, in sicer odškodninsko odgovornost države oz. samoupravne lokalne skupnosti za škodo, ki je bila zavezancu ali drugi osebi povzročena s protipravnim dejanjem ali opustitvijo dejanja inšpektorja pri izvajanju nalog inšpekcijskega nadzora. Takšna ugotovitev ne pomeni poseganja v pristojnost Socialne inšpekcije. Treba je namreč upoštevati, da tožnica javne službe ne opravlja več, da zoper njo v tej zvezi niso več v teku inšpekcijski ali drugi upravni postopki. Zato ima takšna ugotovitev sodišča prve stopnje posledice le v civilnopravnem sporu in ne posega v upravno pristojnost.
- UPRS Sodba I U 1438/2017-36Upravno sodišče RS · 29. 11. 2018besedilo 2004–2026
ZSV predpisuje šest razlogov za odvzem koncesije, ki jih tudi natančno opredeljuje po vsebini. Tak način uzakonitve razlogov za odvzem koncesije, torej naštevanje omejenega števila razlogov, ki niso opredeljeni zgolj splošno, temveč podrobno in v več primerih tudi z določitvijo dodatnih pogojev, ob upoštevanju pomena stalnega zagotavljanja predmetne javne službe za uporabnike, omogoča zanesljivo sklepanje, da so razlogi za odvzem koncesije v zakonu določeni izčrpno, da torej koncesije ni mogoče odvzeti iz razloga, ki ni izrecno naveden v 47.l členu ZSV.
- UPRS sklep I U 1425/2014Upravno sodišče RS · 12. 9. 2014besedilo 2004–2026
Tožnica je izkazala, da pretežni del svojih dohodkov pridobiva iz naslova oziroma v zvezi s podeljeno koncesijo za opravljanje javne službe pomoči družini na domu. Izvršitev izpodbijane odločbe – odvzem koncesije tožnici tako predstavlja izgubo posla in posledično prenehanje opravljanja dejavnosti. Navedeno predstavlja težko popravljivo škodo v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Za odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni relevantno vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka.