40. člen ZSV

Verzijska terjatev iz naslova javnopravne dajatve (doplačilo storitev institucionalnega varstva po ZSV), ki se pridobi in izgubi le na podlagi posamičnega upravnega akta, je urejena v 2. odst. 40. čl. ZSV, ki predpisuje dolžnost vrnitve dobljenih sredstev z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru, če je upravičenec pravico pridobil z lažnim prikazovanjem podatkov oziroma če ni sporočil sprememb podatkov. Glede na navedeno specialno ureditev v razmerju do splošne ureditve verzijskega zahtevka v obligacijskem pravu, tožeča stranka ne more zahtevati vrnitve dobljenih sredstev iz naslova javnopravne dajatve za obdobje, na katero se odločba o odpravi predhodno dodeljene pravice ne nanaša.

Ker je Center za socialno delo s pravnomočno odločbo odločil, da je toženec dolžan neupravičeno prejeti denarni dodatek vrniti centru po pravnomočnosti te odločbe, je že zato do vrnitve navedenega zneska s strani toženca upravičen. Toženec tožniku ni sporočil sprememb stanja, konkretno zaposlitve v obdobju prejemanja denarnega dodatka, kar bi bil dolžan storiti po določbah 2. odst. 40. člena zakona, zato je dolžna plačati tudi zakonite zamudne obresti.

Denarni dodatek je javno pravna dajatev, ki jo je mogoče pridobiti in izgubiti le na podlagi posamičnega upravnega akta. Te pravice je mogoče pridobiti in izgubiti le na podlagi konkretnega upravnega akta, saj so tudi socialnovarstveni zavodi pri izvrševanju javnih pooblastil o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov glede na 86. člen ZSV dolžni postopati po ZUP. Ugoditveni posamični upravni akt, dokončen in celo pravnomočen v upravnem postopku, četudi postane kasneje materialnopravno vprašljiv, učinkuje vse dotlej, dokler pravica na njegovi podlagi ni izčrpana ali pa vanj ni poseženo s katerim od predpisanih izrednih pravnih sredstev. Dokler pa obstaja odločba o priznani pravici (v konkretnem primeru odločba CSD R.), ker je pristojni izvajalec po predpisanem upravnem postopku ni spremenil, odpravil ali razveljavil, ni pogojev za pozitivno sodbo glede vračila eventualno neupravičeno izplačanih zneskov, četudi bi zato obstajal razlog ali okoliščine iz 40. člena ZSV.

Denarni dodatek po Zakonu o socialnem varstvu (ZSV) je javnopravna dajatev, ki jo je mogoče pridobiti in izgubiti le na podlagi posamične upravne odločbe pristojnega izvajalca, ki je pri izvrševanju pravnih pooblastil glede pravic, obveznosti in pravnih koristi posameznika dolžan postopati po ZUP-u. Dokler odločba o priznani pravici v upravnem postopku ni spremenjena, odpravljena ali razveljavljena, ni pogojev za izdajo ugoditvene sodbe glede vračila izplačanih zneskov, tudi če bi bile izkazane spremenjene okoliščine oz. razlogi iz 40. člena ZSV, ker ne bi šlo za neupravičeno izplačilo na podlagi upravne odločbe, ki bi kasneje odpadla, kar je bistveno za verzijo.

Skladno s 65. in 80. čl. ZZVZZ in 257. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja sklepa zavod pogodbe z zdravstvenimi zavodi in drugimi zavodi ter organizacijami in z zasebnimi zdravstvenimi delavci. Pri uveljavljanju pravic ima zavarovana oseba pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda. V 23. čl. ZZVZZ so določene zdravstvene storitve, za katere je zavarovanim osebam z obveznim zavarovanjem zagotovljeno plačilo. To pomeni, da zavarovana oseba nima pravice do povračila stroškov za zdravstvene - tudi za zobozdravstvene - storitve, ki niso opravljene pri izvajalcu, s katerim ima zavod pogodbo. To izrecno določajo tudi Pravila v 257. čl., po katerem zavarovana oseba nima pravice do povračila stroškov zdravljenja, vključno z zdravili, tehničnimi pripomočki in prevozi, če so bile zdravstvene storitve opravljene v samoplačniški ambulanti. V zakonu in pravilih ni nobene podlage, da bi zavarovanec lahko uveljavljal od zavoda povračilo stroškov za zdravljenje komplikacije v primeru, ko je bilo primarno zdravljenje zoba s protetičnim izdelkom opravljeno pri dr. V. v času, ko je imel pogodbo z zavodom, zdravljenje komplikacije pa v času, ko le-ta pogodbe z zavod

ZSV v 1. členu določa, da socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva, v 10. členu pa je določeno, da socialno varstvene storitve obsegajo aktivnosti in pomoč namenjeno preprečevanju socialnih stisk, kar pomeni tako načrtovanje ukrepov (2. člen), kot tudi neposredno pomoč s storitvami (10. - 18. člen) ali socialno varstvenimi dajatvami (19. - 41. člen). Področje socialnega varstva je torej zelo široko in ga je možno opravljati v gospodarskih organizacijah, državnih organih, zavodih, centrih, preko osebne pomoči, pač povsod, kjer se lahko pojavlja socialna problematika.

Za odločanje o zahtevku za vrnitev socialnovarstvenih dajatev (40. člen Zakona o socialnem varstvu - Uradni list RS št. 54/92) je stvarno pristojno socialno sodišče.