39.a člen ZSV

Toženec je na pritožbo tožnice odločil v njeno škodo in odločbo o dodelitvi denarne socialne pomoči zaradi očitne prekršitve materialnega predpisa odpravil oziroma razveljavil z učinkom za nazaj. Ker pogoji iz 253. člena ZUP za odločitev v škodo pritožnika niso bili izpolnjeni, je odločba nezakonita.

Toženka z delnim plačilom dolga (v višini glavnice) ni poplačala glavnice, temveč do delnega plačila natekle zakonske zamudne obresti, šele nato pa se je do višine plačila začela poplačevati tudi glavnica. Toženka je zato dolžna tožnici plačati še preostali znesek glavnice, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po dnevu delnega plačila dolga.

Ker je tožnik za isto obdobje, za katero je bil na podlagi pravnomočne odločbe upravičen do denarne socialne pomoči, prejel lastni dohodek (nadomestilo za invalidnost), je tožena stranka za to obdobje utemeljeno presojala tožnikovo upravičenost do denarne socialne pomoči z novo odločbo, s katero je znižala znesek denarne socialne pomoči in odločila, da je tožnik razliko oziroma neupravičeno prejeto socialno pomoč dolžan vrniti.

S pravnomočno odločbo, s katero je bilo odločeno, da tožnica ni več upravičena do denarne socialne pomoči, je odpadel pravni temelj, na podlagi katerega je bila tožnici v spornem obdobju izplačana denarna socialna pomoč, zato je nastala njena obveznost vrnitve preveč izplačanih zneskov. O tem je toženec pravilno odločil z dopolnilno odločbo, ki se izda v primerih, ko pristojni organ ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka.