120. člen ZSV
S 1. 1. 1993 prevzame Republika Slovenija pravice in obveznosti ustanovitelja socialno varstvenih zavodov, katerih ustanovitelj je bila do uveljavitve tega zakona občina. Premoženje v javni lastnini, s katerim upravljajo zavodi iz prejšnjega odstavka, postane z dnem uveljavitve tega zakona, lastnina Republike Slovenije.
- VSRS Sklep II Ips 22/2004Vrhovno sodišče RS · 2005
Po uveljavitvi ustave je po letu 1991 postopoma prišlo do lastninjenja, saj je zakonodajalec za to sprejel razne zakone, toda lastninjenje je temeljilo na dejanski pravici do družbene lastnine. To pa je bilo mogoče pridobiti na originaren način, ki je temeljil na pravici do dela z družbenimi sredstvi, pravici odločanja o uporabi produkcijskih sredstev in na pravici do pridobivanja dohodka in urejanja delovnih razmerij, in ne samo na podlagi pravnega posla in vpisa v zemljiško knjigo.
- VSRS Sodba U 491/95Vrhovno sodišče RS · 1995
Tožena stranka je izpodbijano soglasje k razrešitvi in imenovanju sprejela na podlagi 32. člena zakona o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91), očitno po določbi 3. odstavka tega člena in 7. člena sklepa o preoblikovanju v javni socialno varstveni zavod. V 3. odstavku navedenega 32. člena zakona o zavodih je določeno, da v primeru, če poslovodna funkcija in funkcija vodenja strokovnega dela nista ločeni, imenuje in razrešuje direktorja svet zavoda s soglasjem ustanovitelja. V skladu s to določbo ter z 59., 56. in s 120. členom zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92) je v 7. členu navedenega sklepa o preoblikovanju v javni socialno varstveni zavod med drugim določeno, da direktor zavoda organizira in vodi strokovno delo in poslovanje zavoda, imenuje in razrešuje pa ga svet zavoda s soglasjem Vlade Republike Slovenije. V zakonu ni podlage, da bi za razrešitev enega in imenovanje novega v.d. direktorja veljal drugačen postopek. Izpodbijano soglasje tožene stranke k razrešitvi in imenovanju v.d. direktorja ni samostojen dokončen posamičen akt, ki bi imel samostojno sodno varstvo, temveč je sestavni del akta o razrešitvi in imenovanju vršilca dolžnosti direktorja, ki ga
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 5. 5. 2005Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sklep II Ips 22/2004Vrhovno sodišče RS · 5. 5. 2005
Po uveljavitvi ustave je po letu 1991 postopoma prišlo do lastninjenja, saj je zakonodajalec za to sprejel razne zakone, toda lastninjenje je temeljilo na dejanski pravici do družbene lastnine. To pa je bilo mogoče pridobiti na originaren način, ki je temeljil na pravici do dela z družbenimi sredstvi, pravici odločanja o uporabi produkcijskih sredstev in na pravici do pridobivanja dohodka in urejanja delovnih razmerij, in ne samo na podlagi pravnega posla in vpisa v zemljiško knjigo.
- VSRS Sodba U 491/95Vrhovno sodišče RS · 23. 11. 1995
Tožena stranka je izpodbijano soglasje k razrešitvi in imenovanju sprejela na podlagi 32. člena zakona o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91), očitno po določbi 3. odstavka tega člena in 7. člena sklepa o preoblikovanju v javni socialno varstveni zavod. V 3. odstavku navedenega 32. člena zakona o zavodih je določeno, da v primeru, če poslovodna funkcija in funkcija vodenja strokovnega dela nista ločeni, imenuje in razrešuje direktorja svet zavoda s soglasjem ustanovitelja. V skladu s to določbo ter z 59., 56. in s 120. členom zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92) je v 7. členu navedenega sklepa o preoblikovanju v javni socialno varstveni zavod med drugim določeno, da direktor zavoda organizira in vodi strokovno delo in poslovanje zavoda, imenuje in razrešuje pa ga svet zavoda s soglasjem Vlade Republike Slovenije. V zakonu ni podlage, da bi za razrešitev enega in imenovanje novega v.d. direktorja veljal drugačen postopek. Izpodbijano soglasje tožene stranke k razrešitvi in imenovanju v.d. direktorja ni samostojen dokončen posamičen akt, ki bi imel samostojno sodno varstvo, temveč je sestavni del akta o razrešitvi in imenovanju vršilca dolžnosti direktorja, ki ga