59. člen ZVDZ

Drugi odstavek 56. člena ZVDZ se nanaša na odpravo formalnih pomanjkljivosti, ne pa tudi na odpravo vsebinskih nepravilnosti predlagane liste kandidatov. Lista kandidatov je bila nepravilno določena v njeni vsebini, torej v sestavi kandidatk in kandidatov. V takem primeru gre za tako vsebinsko napako oziroma nepravilno sestavljeno listo kandidatov, ki je po presoji sodišča tudi glede na roke za izvedbo volilnih opravil in tudi sicer ni mogoče več odpraviti. Pogoje iz 70.a člena ZLV je treba šteti kot materialne pogoje pri presoji zakonitosti liste kandidatov. V primeru neizpolnitve navedenih pogojev je zato dolžna volilna komisija v skladu z določbo 70.a. člen ZLV in prvega odstavka 56. člena ZVDZ listo kandidatov zavrniti.

Morebitne pomanjkljivosti ali slabosti v postopku oblikovanja list kandidatov je treba presojati z vidika možnosti čim bolj učinkovitega oziroma polnega uresničevanja temeljnega namena zakona (ZLV in ZVDZ), to je uresničevanja volilne pravice iz 43. člena Ustave, ki mora biti splošna in enaka. Tožena stranka je razlago določbe drugega odstavka 52. člena ZVDZ povezala - oziroma jo je postavila celo v razmerje odvisnosti - z določbo prvega odstavka tega člena, ki pravi, da je „ime liste kandidatov, ki jo je vložila politična stranka, ime politične stranke.“ Ta določba ne pomeni, da mora biti tudi ime „skupne liste“ enako imenu dveh ali več političnih strank, ki vložijo skupno kandidaturo. Že iz besedila prvega odstavka 52. člena ZVDZ izhaja, da ime liste ni nujno identično z imenom politične stranke. Če je zakonodajalec predpisal, da ime skupne liste kandidatov „določijo“ dvoje ali več političnih strank, je jasno, da ime skupne liste ni odvisno od tega, kar določa prvi odstavek 52. člena ZVDZ, ampak je ime skupne liste odvisno od odločitve političnih strank, pri čemer pa stranke veže legitimen namen določbe drugega odstavka 52. člena ZVDZ. Namen te določbe pa je da je

Rok za pritožbo začne teči tedaj, ko je zoper odločitev DVK mogoče vložiti učinkovito pravno sredstvo, to je z vročitvijo seznama izvoljenih predstavnikov v volilnem telesu. Če je Društvo A., ki je s pritožbo, vloženo 17. 11. 2017, zoper takratne odločbe pritožnikov z dne 30. 10. 2017, sprožilo volilni spor (Uv 8/2017) glede vprašanja zakonitega števila njihovih elektorjev, bi to pod enakimi pogoji (z uporabo javno dostopnih podatkov) lahko storili tudi pritožniki zoper odločbe posamičnih poklicnih organizacij s področja kulture. Vrhovno sodišče zato zavrača navedbe, da so pritožniki šele z naknadno vročitvijo spornih odločb lahko uveljavili učinkovito varstvo volilne pravice. Pritožniki z naknadno pridobitvijo izpodbijanih odločb ne morejo za nazaj vzpostaviti pravočasnosti pritožbe ali doseči učinka začetka teka novega pritožbenega roka. Drugačno stališče bi tudi pomenilo utemeljitev podlage za odločanje o zakonitosti že pravnomočnih odločb DVK, za kar ne v ZVDZ ne v ZDSve ni podlage. To pa bi bilo v nasprotju z 158. členom Ustave RS. Vrhovno sodišče se ne strinja s trditvijo o spreminjanju pravil med volilnim postopkom, saj se ZDSve v tem času glede določbe o poklicnih

Ker je predlagatelj listi kandidatov priložil le štiri obrazce podpore volivcev, je lista vložena v nasprotju s 15. členom ZVPEP, ki zahteva podpise štirih poslancev ali najmanj 1000 volivcev. Zato je DVK v skladu s 15. členom in 7. členom ZVPEP zakonito in pravilno listo kandidatov zavrnila. Takšna odločitev DVK tudi ni v nasprotju z mednarodnimi akti.