34. člen ZVDZ

Izpodbijani sklep (o razrešitvi predsednice okrajne volilne komisije) je upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1 in se posledično zagotavlja učinkovito sodno varstvo pravic in pravnih interesov tožnice v upravnem sporu. Ob dodelitvi sodnika na mesto direktorja Centra za izobraževanje v pravosodju je že do take mere poseženo v položaj sodnika, da ne more hkrati opravljati tudi sodniške službe, z njegovim neposrednim delom pri vodenju navedenega centra, ki deluje v okviru ministrstva, pa je s tem lahko objektivno postavljena pod vprašaj njegova neodvisnost pri opravljanju funkcije predsednika volilne komisije, s tem pa se lahko vzpostavlja razumen dvom v videz take neodvisnosti. Okoliščina, da tožnica vodi Center za izobraževanje v pravosodju na Ministrstvu za pravosodje in ne opravlja sodniške službe oziroma jo skladno z zakonsko določbo niti ne sme (tretji odstavek 71. c člena ZSS), predstavlja razlog za predčasno razrešitev z mesta predsednice volilne komisije po drugem odstavku 35. člena ZVDZ. Takšno situacijo pa je treba razlikovati od položajev sodnikov, ki jih obravnava prvi odstavek 71. c člena ZSS in kjer nastopi možnost, da se lahko sodnika v času dodelitve

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je akt o razrešitvi predsednika volilne komisije, izdan na podlagi 35. člena Zakona o volitvah v državni zbor, upravni akt v smislu določbe 2. člena Zakona o upravnem sporu, - Ali je določbo „prenehanje opravljanja sodniške službe“ iz 35. člena Zakona o volitvah v državni zbor treba razlagati v smislu trajnega prenehanja sodniške službe iz 74., 77. in 78. člena Zakona o sodniški službi oziroma ali je to določbo treba razlagati v smislu vsakršnega „aktivnega“ prenehanja opravljanja sodniške službe, ki je tudi začasne narave.

Po presoji sodišča s tem, ko se je upoštevalo začasno dodelitev tožnice na delo na Vrhovno sodišče kot razlog za njeno predčasno razrešitev s položaja predsednice volilne komisije, zakon ni bil uporabljen pravilno.

Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da veljavni ZVDZ do tedaj predčasnega prenehanja funkcije v DVK sploh ni urejal in da se je torej s spremembo šele vzpostavila „jasna zakonska ureditev tega vprašanja“. Vzpostavila pa se je po navedbah v gradivu tako, da so omenjeni funkcionarji razrešeni, „če to sami zahtevajo ali če ne izpolnjujejo več formalnih pogojev za imenovanje na to funkcijo“. V obrazložitvi k 35. členu je poleg tega navedeno samo, da se med razrešitvene razloge „dodajajo razlogi neizpolnjevanja pogojev za imenovanje v volilno komisijo“. Pogoj za imenovanje predsednika okrajne volilne komisije pa je po določbah 34. člena ZVDZ status sodnika, kar pomeni, da ne vzdrži trditev DVK, po kateri naj bi s spremembo ZVDZ-C zakonodajalec imel specifičen namen omejiti izvajanje predsedniške funkcije v volilnih komisijah na sodnika, ki dejansko opravljajo sodniško službo, oziroma to vsaj iz zakonodajnega gradiva ne izhaja. S tem, ko se je upoštevalo dodelitev tožnice (kot vodje in s tem kot sodnice (!) na A. kot razlog za njeno razrešitev s položaja predsednice okrajne volilne komisije, zakon ni bil uporabljen pravilno.

Tožeča stranka je sicer res najprej za člana občinske volilne komisije predlagala C.C., vendar je njen klub svetnikov kasneje podal drugačen predlog, iz česar smiselno izhaja, da so se njeni svetniki strinjali s tem, da C.C. postane namestnik članice volilne komisije. Občinski svet je torej C.C. imenoval tako, kot je predlagal klub svetnikov tožeče stranke. Tožeča stranka zato ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o imenovanju članov občinske volilne komisije. Ker je tožena stranka sledila predlogu kluba svetnikov tožeče stranke, tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor, zato je sodišče tožbo zavrglo.