20. člen ZZad
Upravni odbor, če zadruga nima upravnega odbora, pa predsednik zadruge, mora sklicati redni občni zbor po izteku poslovnega leta, izredni občni zbor pa vedno, kadar to zahtevajo koristi zadruge. Sklic izrednega občnega zbora lahko zahtevajo tudi nadzorni odbor, če ga je ustanovila zadruga, pa tudi najmanj ena desetina od vseh članov ali najmanj sto članov, če zadružna pravila ne določajo manjšega dela oziroma števila. Zahteva mora biti pisna in mora vsebovati vprašanja, o katerih naj sklepa izredni občni zbor. Če organ, ki je upravičen sklicati občni zbor, najkasneje v dveh tednih po prejemu pisne zahteve ne skliče občnega zbora, lahko izredni občni zbor skliče nadzorni odbor oziroma člani, ki so v skladu z zakonom oziroma zadružnimi pravili zahtevali sklic.
- VSRS Sodba II Ips 177/95Vrhovno sodišče RS · 1997
Revizijsko sodišče nima pomislekov proti zaključku sodišč prve in druge stopnje, da je stanovanje prešlo v premoženje zadruge kot družbena lastnina. V času, ko se je tožena stranka oblikovala kot zadruga, je bil v veljavi Zakon o zadrugah (Ur.l. SFRJ, št. 3/90), ki je v 4.odst. 15.čl. določal, da se zemljišča in druga sredstva v družbeni lastnini lahko prenesejo na zadrugo kot sredstva v družbeni lastnini. Da je za taka sredstva veljal poseben režim, izhaja m.dr. iz določb 20.čl., po katerih se ob prenehanju zadruge sredstva v družbeni lastnini, ki jih je zadruga uporabljala, niso smela razdeliti med zadružnike (tako kot sredstva v zadružni lastnini), ampak so se dala v upravljanje občini. Tožnik je bil kot imetnik stanovanjske pravice ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona upravičen do nakupa stanovanja ob pogojih, ki jih določa 117.čl. in nasl. zakona. Njegova upravičenja se s tem, da je stanovanje pred tem kot družbena lastnina prešlo na kmetijsko zadrugo, niso spremenila.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 23. 1. 1997Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sodba II Ips 177/95Vrhovno sodišče RS · 23. 1. 1997
Revizijsko sodišče nima pomislekov proti zaključku sodišč prve in druge stopnje, da je stanovanje prešlo v premoženje zadruge kot družbena lastnina. V času, ko se je tožena stranka oblikovala kot zadruga, je bil v veljavi Zakon o zadrugah (Ur.l. SFRJ, št. 3/90), ki je v 4.odst. 15.čl. določal, da se zemljišča in druga sredstva v družbeni lastnini lahko prenesejo na zadrugo kot sredstva v družbeni lastnini. Da je za taka sredstva veljal poseben režim, izhaja m.dr. iz določb 20.čl., po katerih se ob prenehanju zadruge sredstva v družbeni lastnini, ki jih je zadruga uporabljala, niso smela razdeliti med zadružnike (tako kot sredstva v zadružni lastnini), ampak so se dala v upravljanje občini. Tožnik je bil kot imetnik stanovanjske pravice ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona upravičen do nakupa stanovanja ob pogojih, ki jih določa 117.čl. in nasl. zakona. Njegova upravičenja se s tem, da je stanovanje pred tem kot družbena lastnina prešlo na kmetijsko zadrugo, niso spremenila.