32. člen ZPIZ

Sodišči nižjih stopenj nista ugotovili, da bi bile v tožničinem delovnem okolju prekoračene kakršnekoli dopustne oziroma mejne vrednosti alergenov. Tožencu ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja; občasno opažanje tožničinega kihanja, kašljanja in pordečelih oči še ne pomeni takšne seznanitve z njenimi zdravstvenimi težavami, ki bi že terjala njegovo ukrepanje s premestitvijo tožnice na drugo delovno mesto.

Ker je tožnik pretežni del skupnega obveznega pokojninskega zavarovanja dosegel v zavarovanju za ožji obseg pravic, na podlagi osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1 nima pravice do varstvenega dodatka.

Pri boleznih tožnice ne gre za nobeno od bolezni, ki bi jih na podlagi predpisov lahko šteli za poklicno bolezen. Le take bolezni pomenijo posebej zavarovano tveganje, ki v (obveznem) invalidskem zavarovanju lahko zagotavlja tudi določene pravice iz zavarovanja pod ugodnejšimi pogoji.

Z izvedenskim mnenjem ortopeda in specialista medicine dela, prometa in športa je prepričljivo dokazano, da gre v obravnavani zadevi za kombiniran vzrok invalidnosti, delno zaradi spremembe na hrbtenici, delno zaradi posledic poklicne izpostavljenosti splošnim vibracijam na delovnem mestu prvega častnika krova na ladji dolge plovbe. Pri odstotni razmejitvi navedenih vzrokov invalidnosti gre za strokovno medicinsko opažanje, o čemer je oceno dolžan podati izvedenec. Izvedenec se odstotkovni razmejitvi vzroka ne more izogniti zato, ker eksaktna razmejitev s strokovno-medicinskega vidika ni mogoča, niti sodišče prve stopnje ni smelo sklepati po 8. členu ZPP in deležev vzroka invalidnosti razmejevati po prostem preudarku.

Novela zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je spremenila določbe glede izračuna pokojninske osnove tako, da je določila, da se za njen izračun vzamejo osebni dohodki doseženi po 1.1.1970. Samo, če s takšnimi podatki razpolagata matična evidenca in zavarovanec, se je lahko za izračun pokojninske osnove uporabilo tudi osebne dohodke od leta 1966 dalje. Ker matična evidenca očitno teh podatkov ni imela, je revidentka take podatke morala posredovati organom SPIZ, ne pa tožena stranka. Zato sodišče ni moglo najti protipravnega ravnanja tožene stranke, ki bi lahko bilo temelj za priznanje tožničinega zahtevka.

Pogoji za priznanje poklicne bolezni kot vzroka invalidnosti so določeni v 32. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98) ter v Samoupravnem sporazumu o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. SFRJ, št. 38/83). Iz ZPIZ izhaja (1. odst. 32. čl.), da mora biti za priznanje poklicne bolezni izkazan daljši neposredni vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. Navedeni sporazum pa v 41. tč. še jasneje poudarja, da morajo biti pri paralizi živcev, če naj se ta prizna kot poklicno obolenje, izkazani tako dolgotrajni prisilni nefiziološki položaji telesa, kot tudi prenapenjanje. Torej sta tako prenapenjanje kot dolgotrajni prisilni nefiziološki položaji telesa določena kumulativno.

Vsako obolenje še ni poklicna bolezen. Po določbi 32. in 321. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1992) se štejejo za poklicna obolenja le tista, ki so kot takšna določena v Samoupravnem sporazumu o seznamu poklicnih bolezni (Uradni list RS, št. 38/83).

Po 30. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92-54/98) se za poškodbo pri delu šteje le tista poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre sprmembe položaja telesa, nenadne oboremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je taka poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Mora torej priti do neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega ali fizikalnega učinka ali hitre spremembe položaja telesa, ali pa nenadne obremenitve telesa. Zato pri tožniku ne gre za poškodbo pri delu, temveč za poklicno bolezen (32. člen), ker zdravstvene težave izvirajo iz dolgotrajnih vplivov delovnega procesa na zdravstveno stanje (delo na stroju, tresenje, itd.).

ZPIZ ni z nobeno določbo omejil priznanja pravice do družinske pokojnine v primeru, ko zavarovanec umre v tuji državi v času vojne kot pripadnik vojske v tej državi.