152. člen ZPIZ

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Glavni namen obveznega zavarovanja po ZOZP je socializacija rizika oziroma težnja poskrbeti za oškodovance in potnike v javnem prometu. To pomeni, da škodni dogodek, ki ni posledica tipične prometne situacije, ne more biti predmet kritja zavarovalnice. Drugače povedano: pravno relevanten v smislu predpisa, ki ureja obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, je le tisti vzrok, ki ga pravna norma iz 15. člena ZOZP glede na svoj namen šteje kot vzrok. Invalidnino, ki jo prejema tožnik, mora sodišče upoštevati kot eno od okoliščin pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ne sme pričakovanega mnogokratnika invalidnine preprosto odšteti od odškodnine.

Tožnica v reviziji le ponavlja svoje navedbe, da je do nesreče prišlo na poti iz službe, torej da gre za poškodbo pri delu. V takem primeru bi namreč pridobila pravico do invalidske pokojnine (in invalidnine) ne glede na pokojninsko dobo (prva alinea 56. člena ZPIZ). Vendar pa sta obe nižji sodišči ugotovili, da tožnici tega ni uspelo dokazati, v reviziji pa se neutemeljeno sklicuje na to, da bi morala tožena stranka dokazati nasprotno.

Ko torej sodišče v konkretnem primeru zapolnjuje pravni standard pravične denarne odškodnine, mora stremeti k temu, da porušeno vrednotno ravnotežje kolikor toliko vzpostavi nazaj, ne pa da ga poruši v drugo smer. Dvakratna denarna odmera za isto prizadetost pa bi pomenila prav slednje. Upoštevanje invalidnine kot ene izmed okoliščin primera je v sodni praksi splošno sprejeto.

Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare. Invalidnina ima podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Invalidnina se zato upošteva kot ena od okoliščin primera pri odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Z 2. odstavkom 321. člena ZPIZ/92 je bila podaljšana veljavnost predpisov in splošnih aktov Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja kot pravnega prednika toženca (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje), dokler ne bodo sprejeti akti po 1. odst. 321. člena ZPIZ/92. Ker v času postopka še ni bil sprejet nov seznam telesnih okvar (3. odst. 152. člena ZPIZ/92), je potrebno uporabiti Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ št. 38/83 in 66/89), katerega veljavnost je bila skladno z 2. odst. 321. člena ZPIZ/92 podaljšana.

Čeprav je pri tožniku podana telesna okvara v višini 50 % kot posledica bolezni, ne izpolnjuje pogojev do invalidnine, če skladno z določbo 2. alinee 1. odstavka 153. člena takrat veljavnega Zakona o pokojninskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 - 54/98) ne izpolnjuje pogoja glede delovne dobe - tožnik ima le 1 leto in 28 dni pokojninske dobe, kar ne predstavlja 1/3 delovnih let po 2. alinei 56. člena zakona. Pravno podlago za ugotovitev telesne okvare in invalidnosti določa po 2. odstavku 321. člena ZPIZ, v zvezi z 3. odstavkom 152. člena ZPIZ, Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Uradni list SFRJ, št. 28/83 in 66/89). Zdravstvena stanja, ki predstavljajo telesno okvaro, so v sporazumu navedena taksativno in jih ni mogoče širiti na primere, ki v njem niso zajeti.

Ob dejstvu, da nov seznam telesnih okvar še ni bil sprejet, se glede na določbe 321. člena, v zvezi s 3. odstavkom 152. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92 do 7/96) še vedno uporablja Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. list SFRJ, št. 38/83 in 66/89). Ta določa telesne okvare taksativno, zato ga ni moč širiti na stanja, ki v njem niso zajeta. V poglavju X B, točka 11 in 12, seznam določa telesno okvaro le v primeru kirurške odstranitve obeh jajčnikov, oz. kirurške odstranitve obeh jajčnikov in maternice ter v primeru izgube funkcije obeh jajčnikov zaradi obsevanja. Ne pa torej v primeru, kot je obravnavani, ko je bila kirurško odstranjena maternica, jajčniki in jajcevodi pa ne.

Popolnoma pravilna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da pri tožeči stranki ni izkazana nobena od telesnih okvar (TO) po SS o seznamu telesnih okvar, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidnine po 152. čl. ZPIZ.

Invalidnost in telesna okvara(TO) sta popolnoma različna pravna instituta. TO je podana, če nastane pri zavarovancu znatnejša onesposobljenost, bistvenejša poškodovanost ali izguba posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali okvara povzroča invalidnost ali ne. Zato je lahko invalidnost in posledično kategorizacija v katero od treh kategorij podana zaradi zdravstvenega stanja, ki ne predstavlja telesne okvare in seveda tudi obratno, zdravstveno stanje lahko predstavlja telesno okvaro, ne povzroča pa invalidnosti.