49. člen ZZDej

Že Vrhovno sodišče je v predhodnih postopkih ugotovilo in sedaj tudi pravilno sodišče prve stopnje, da je tožničin zahtevek iz naslova nepremoženjske škode po določbah Obligacijskega zakonika in ne Zakona o kazenskem postopku. To pomeni, da 1. točka 27. člena ZDoh v tem primeru ne velja. 27. člen pa našteva taksativno, kdaj se dohodnina ne plača. Davčni predpisi niso takšni, da ko po mnenju sodišča neka odškodnina ni bila posebej omenjena, je moč uporabiti analogijo. 27. člen natančno našteva primere, kdaj se dohodnina ne plača, in sicer za zahtevke za nepremoženjsko škodo po OZ je to urejeno v 5. točki 27. člena ZDoh. Uporaba drugega odstavka 214. člena ZPP je dopustna na podlagi tretjega odstavka 130. člena ZPP-D. Zato pritožbeno sodišče ne more odpirati vprašanj o višini tega tožbenega zahtevka. Ker gre za neprerekana dejstva tudi ne more odločbe razveljaviti ali opraviti o tem glavne obravnave na drugi stopnji. Zato je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava (174. člena OZ in drugega odstavka 214. člena ZPP) pritožbi v tem delu ugoditi in prisoditi zahtevano škodo iz naslova izpadlega dohodka (358. člen ZPP). Pritožbeno sodišče tudi opozarja na dolžino post

Tožnici prostosti ni odvzela pooblaščena oseba oziroma presoje pogojev za prisilno hospitalizacijo, ki je medicinsko vprašanje, ni opravil zdravnik, ampak zdravniški specializant, ki sme opravljati zdravniško službo, za katero specializira, le pod vodstvom in z odgovornostjo mentorja. Vmesna sodba ima prekluziven učinek, v postopku odločanja o višini je sodišče vezano na pravnomočno vmesno sodbo, zato načeloma ne more več obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka, tudi če jih tožena stranka pred izdajo vmesne sodbe ni podala. Pravica do prostovoljnega zdravljenje obsega tudi pravico do odklonitve zdravljenja. Neupoštevanje odklonitve zdravljenja je utemeljeno samo, če bolnik nima več sposobnosti oblikovanja pravno relevantne volje glede zdravljenja. Zdravljenje proti volji bolnika je v takem primeru, tudi če pride do ogrožanja zdravja in življenja ali povzročanja velike škode sebi ali drugim, nedopustno in posledično protipravno.

Neupoštevanje odklonitve zdravljenja je utemeljeno samo, če bolnik nima več sposobnosti oblikovati pravno relevantne volje glede zdravljenja. To velja tudi za zdravljenje v psihiatrični bolnici. Zdravljenje proti volji bolnika je v takšnem primeru, tudi če pride do ogrožanja zdravja in življenja ali povzročanja velike škode sebi ali drugim, nedopustno in posledično protipravno. Pri odmeri odškodnine zaradi prisilnega zdravljenja je na mestu primerjava z odškodninami v zvezi z nezakonitim odvzemom prostosti v kazenskih postopkih, s tem, da je seveda treba upoštevati določene posebne okoliščine (izvajanje zdravljenja proti volji, omejitev nekaterih pravic, ki sicer priporniku pripadajo).

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je naziranje pritožbenega sodišča o neobstoju protipravnosti v zvezi s „prvim“ pridržanjem pravilna in ali je višino odškodnine zaradi prisilnega zdravljenja mogoče primerjati z odvzemom osebne svobode v primeru pripora.

Presoja pogojev za sprejem na zdravljenje brez privolitve.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, saj sta na podlagi zdravstvene dokumentacije, mnenja zavodske psihiatrinje ter mnenja izvedenca ugotovili, da pridržani boleha za kronično boleznijo - shizofrenijo paranoidnega tipa, ki ima v zadnjih letih izrazito neugoden potek. Ima slabo realitetno kontrolo, zato je prisoten kronificiran blodni sistem (tako je na primer prepričan, da je po njegovih projektih izdelano letališče na Japonskem, da ima otroke z določenimi ženskami in podobno). Zdraviti se mora z zdravili, ki jih mora jemati trikrat dnevno, toda pridržani je do predpisane psihofarmako terapije neuvideven in brez kontrole ne bi jemal zdravil. Če ne bi jemal zdravil, pa bi ogrožal sebe in okolico. Sodišči sta preverili tudi možnost, da bi pridržani živel izven zavoda in jemal zdravila pod kontrolo, a je ni.

Za ugotovitev ali obstajajo pogoji za pridržanje bolnika na zdravljenju na zaprtem oddelku v zdravstveni ustanovi (70. člen ZNP) ne zadošča zgolj obstoj duševne bolezni in potrebe po zdravljenju (kar je predvsem medicinska odločitev), temveč je treba ugotoviti še ogrožanje drugih ljudi ali sebe. Ta odločitev pa prehaja medicinske okvire in zahteva tehtanje stopnje ogroženosti ali kršitve ustavno varovanih družbenih vrednot. Tudi presoja, ali bolnik lahko svobodno odloča o zdravljenju in ali lahko kljub bolezni oblikuje pravno relevantno izjavo, zahteva pravno presojo. V tretjem odstavku 71. člena ZNP je predvidena presoja sodišča, če je oseba pridržana v zdravstveni organizaciji, ali če iz strokovnih spoznanj o duševnem stanju pridržane osebe izhaja, da ne more izraziti svoje volje. V primeru duševne bolezni je sposobnost razumevanja in dojemanja dejstev zaradi bolezni same ali zaradi zdravil pogosto pomembno zmanjšana in bolnik nima uvida v svoje bolezensko stanje. Zato je v dvomu prav, da presojo o nujnosti zdravljenja poleg zdravnika opravi sodišče v posebnem tajnem postopku.