25. člen ZZVZZ

Čeprav je tožnik kot samoplačnik opravil zdravljenje zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitve stroškov takšnega zdravljenja upravičen, ker gre za nujno zdravljenje ali nujno medicinsko pomoč. Toženec mora v ponovnem upravnem postopku ugotoviti koliko znašajo stroški nujnega zdravljenja in jih povrniti tožniku, glede ostalega zdravljenja pa šele presoditi ali so podani razlogi, ki bi na podlagi 259. člena Pravil OZZ utemeljevali izjemno priznanje pravice do povračila stroškov, ker takšne presoje toženec še ni opravil.

Nujno zdravljenje, ki je bilo opredeljeno v takrat veljavnem drugem odstavku 25. člena ZZVZZ, obsega neodložljive zdravstvene storitve oživljanja, ohranitve življenja in preprečitve poslabšanja zdravstvenega stanja obolelega in poškodovanega. Podrobneje je definicija nujnosti in neodložljivosti zdravstvenih storitev zapisana v drugem odstavku 103. člena Pravil OZZ. Čeprav drži trditev toženca, da potrebnosti storitev ne moremo enačiti z nujnostjo, je v konkretnem primeru to zatrjevanje neustrezno, saj je po izvedenčevi ugotovitvi izkazana nujnost po izvedbi spornega operativnega posega na tožnikovi hrbtenici.

Pri tožniku je bila siva mrena diagnosticirana, zaradi česar je bila tudi tožniku izdana e‑napotnica. Tožniku izdana napotnica je zadoščala za ambulantno storitev, kot jo je opravil pri tujem zdravstvenem izdajalcu. Na ta način so bila upoštevana notranja pravila države članice, v kateri zavarovana oseba uveljavlja povračilo stroškov. Spoštovano je bilo ključno določilo, implementirane Direktive 2011/24/EU, na katero se nanaša 44.c člen ZZVZZ. Če socialno zavarovani pacient pridobi s strani ustreznega organa veljavno napotnico, ni v njegovi pravni sferi obveznost presojanja in preverjanja upravičenosti do njene izdaje. Prav tako ni pravne podlage za obveznost presoje postavljene diagnoze s strani lečečega specialista, ki je bila podlaga za izdajo napotnice za operacijo sive mrene. Slednje je lahko predmet razmerja toženca s tretjimi.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je potrebno izpodbijani odločbi toženca razveljaviti že iz razloga, ker tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o mnenju zdravnice izvedenke B. B., dr. med., ki ga je pri svoji odločitvi upošteval toženec. Pravno podlago za pridobitev mnenja je toženec imel v določbi 258. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila OZZ), kjer je v prvem odstavku določeno, da pri ocenjevanju utemeljenosti oziroma upravičenosti zavarovanih oseb do pravic, lahko sodelujejo izvedenci ali izvedenske komisije zavoda, ki jih imenuje generalni direktor zavoda. Kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, je bil tožnik z navedenim izvedenskim mnenjem seznanjen v obrazložitvi prvostopenjske odločbe in se je tako glede navedenega mnenja lahko izjasnil že v pritožbi, vloženi zoper prvostopenjsko odločbo. Razen tega pa je ključno, da mu je bila pravica do izjave zagotovljena v sodnem postopku. Socialni spori so namreč spori polne jurisdikcije. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil dne 13. 3. 2023 pri tožniku v A. d. o. o., opravljen operativni poseg hrbtenice - spondilodeza in

Ustava RS zakonodajalca pooblašča, da uredi pravico do zdravstvenega varstva, pri čemer vzpostavi ustavno dopustne omejitve te pravice. V Sloveniji je uveljavljen sistem javne mreže.1 Kadar opravi oseba kot samoplačnik zdravljenje zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitev stroškov takšnega zdravljenja upravičena šele, če gre za nujno zdravljenje (drugi odstavek 25. člena ZZVZZ) ali nujno medicinsko pomoč (prvi odstavek 103. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik izstopil iz sistema javne mreže zgolj zaradi predolgih čakalnih dob. Slednje postane pravno relevantno v primeru uveljavitve zdravljenja v tujini, torej vključitvi mednarodnega elementa. Na podlagi obrazloženega je pravilen dokazni zaključek, da se je tožnik odločil, da bo nastopal kot zasebni pacient v Republiki Sloveniji, kar je sodišče argumentirano pojasnilo v 12. in 13. točki obrazložitve. Kot pravilno opozarja toženec je pri tožniku šlo za načrtovano zdravljenje. Tudi tožnik je izpovedal, da zdravnikom v Splošni bolnišnici B. zaradi predhodnih napak v zdravljenju ni zaupal. Zaupal je zgolj dr. C. C., ka

V sodni praksi je bilo namreč že zavzeto stališče, da zavarovanka, ki zdravstvene storitve, ki niso nujne, uveljavlja v Sloveniji pri zasebniku in ne pri izvajalcu, ki bi bil vključen v javno zdravstveno mrežo, sama krije stroške teh storitev. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je pri presoji zadeve potrebno izhajati iz sistema javnega zdravstva skladno s predpisi, ki urejajo omenjeno področje. Zaradi tožničinih pripomb je sodišče sodnega izvedenca še zaslišalo. Sodni izvedenec je vztrajal, da težave s sfinktrom in hernijo niso bile v vzročni zvezi. Sodišče je v 8. točki obrazložitve izpostavilo ugotovitve sodnega izvedenca, da je bila tožnici zaradi vztrajnih bolečin 30. 9. 2022 izvedena epiduralna blokada, ki je bolečine začasno umirila. Zaradi bolečinske simptomatike, pa ji je bila predlagana operacija, ki je bila uspešno izvedena 9. 1. 2023. Po operaciji so se tožnici bolečine bistveno zmanjšale. Ključna je ugotovitev, da je kronična motnja delovanja analnega sfinktra, glede na vso dokumentacijo, posledica poškodbe periferne inervacije mišice zapiralke anusa ob porodu v letu 2005 in ne degenerativne okvare hrbtenice. Svojo ugotovitev je oprl na opisane nevro

Zmoten je pritožbeni očitek, da je pravica do operacije, ki jo je opravil tožnik, določena kot pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in bi mu moral toženec že zato povrniti stroške za opravljen poseg. Čeprav je tožnik zavarovanec obveznega zdravstvenega zavarovanja in uveljavlja pravico iz takšnega zavarovanja, do povračila stroškov zdravstvenih storitev ni upravičen. Storitev je namreč opravil samoplačniško v zasebnem zavodu, s čimer je izstopil iz sistema javnega zdravstva. Storitev ni bila opravljena v okviru javne zdravstvene službe, ki se financira iz javnih sredstev. Na to je bil tožnik opozorjen in se je za opravo posega na ta način kljub temu odločil. Poseg je opravil mimo čakalne vrste na način, da je storitev plačal sam. Zato tudi niso ključne pritožbene navedbe, da je tožnik zdravstveni poseg opravil pri zasebniku, ki sicer ima koncesijo. Kadar oseba kot samoplačnik opravi zdravstveno storitev zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitve stroškov takšne storitve upravičena le, če gre za nujno zdravljene ali nujno medicinsko pomoč (25. člen ZZVZZ in prvi odstavek 103. člena Pravil OZZ).

Kadar opravi oseba kot samoplačnik zdravljenje zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitve stroškov takšnega zdravljenja upravičena šele, če gre za nujno zdravljenje ali nujno medicinsko pomoč. Pravilno je pojasnjeno, da pri tožniku ni šlo za tako slabo zdravstveno stanje, da bi lahko njegovo dejansko stanje opredelili pod nujno zdravljenje oziroma nujno medicinsko pomoč. Pri tožniku je, kot ugotavlja izvedenka, prišlo do škode na socialnem in akademskem področju, ki pa ni bilo življenjsko ogrožujoče.

Tožnik je zaradi nujnega zdravljenja utemeljeno poiskal pomoč zunaj javnega zdravstvenega sistema. V tem primeru pa so izpolnjeni pogoji, da mu tožena stranka nastale stroške, ki jih je sicer plačal kot samoplačnik, povrne, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje.

Za pritožbeno rešitev zadeve je dejstvo, da pri tožnici uveljavljane storitve niso bile nujne v smislu določb ZZVZZ in Pravil in so bile opravljene pri zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za opravljanje obravnavanih zdravstvenih storitev nima sklenjene koncesijske pogodbe, ključnega pomena. V takšnih okoliščinah tožnica do povračila stroškov zdravstvenih storitev v dejanski višini niti v znesku, ki bi ga toženec moral povrniti izvajalcu v javnem sistemu ni upravičena.

Zavarovane osebe lahko pravice iz zdravstvenega zavarovanja uveljavljajo le na način in v postopkih, kot so določeni z zakonom. Ker se je tožnik odločil izstopiti iz sistema javne mreže zdravstvenih storitev v sistem zasebnega zdravstva, je dolžan storitev plačati sam. Povračilo stroškov zavarovancem za opravljeno zdravstveno storitev je predvidena izjemoma, le v primeru nujnega zdravljenja in nujne medicinske pomoči.

Za pritožbeno rešitev zadeve sta dejstvi, da pri tožniku zdravstvene storitve niso bile nujne in da so bile opravljene pri zasebnem zavodu v Sloveniji, kjer je moral tožnik sam nositi stroške opravljenih zdravstvenih storitev, odločilnega pomena. V takšnih okoliščinah namreč tožnik do povračila stroškov zdravstvenih storitev ni upravičen. V sodni praksi je bilo namreč že zavzeto stališče, da zavarovanec, ki zdravstvene storitve, ki niso nujne, uveljavlja v Sloveniji pri zasebniku in ne pri izvajalcu, ki bi bil vključen v javno zdravstveno mrežo, sam krije stroške storitev.

Ob upoštevanju podanega izvedenskega mnenja je tudi po oceni pritožbenega sodišča zdravstveno stanje tožnika pogojevalo neodložljivo zdravstveno storitev, zaradi preprečitve nenadnega hudega poslabšanja zdravstvenega stanja v smislu drugega odstavka 25. člena ZZVZZ oziroma prvega in drugega odstavka 103. člena Pravil. Pritožbeno sodišče zato soglaša z odločitvijo sodišča, da je tožnik do povračila stroškov zdravljenja v tujini upravičen.

V tej zadevi je šlo tudi po stališču pritožbenega sodišča tako za nujnost kot tudi za izjemnost primera, saj je bil pokojni tožnik najprej obravnavan v okviru javne zdravstvene mreže, in sicer 7. 3. 2019, ko so bili za naprej predlagani konzervativni ukrepi zdravljenja, izdana pa mu je bila napotnica za hrbteničnega kirurga s stopnjo nujnosti: zelo hitro. Kot to izhaja iz izpovedbe sodnega izvedenca, je šlo pri tožniku za akutno poslabšanje kroničnega bolezenskega stanja ledvene hrbtenice, ki je terjala nujno ponovno MR preiskavo ledvene hrbtenice in na podlagi klinične slike, ki je pokazala poslabšanje zdravstvenega stanja ter MR izvida, tudi nujen operativni poseg. Ne glede na to, da je pokojni tožnik zdravstveno pomoč poiskal v zasebni ustanovi, je ključna ugotovitev na pregledu, da je potrebna takojšnja operacija. Pokojni tožnik je bil tako že naslednji dan tudi operiran. Glede na podano zdravstveno stanje ter nevarnost hudih nevroloških zapletov, ki bi lahko pripeljale tudi do odpovedi nog, to nedvomno pomeni izjemnost nujnega zdravljenja, saj od pokojnega tožnika v takem stanju ni bilo mogoče pričakovati, da bi ponovno uveljavljal zdravstvene storitve v javni mreži, še pos

Ker je sodišče pravilno zaključilo, da pri tožnici ni šlo za nujno zdravljenje, tudi zdravstveni razlogi pri njej niso mogli biti takšni, da predhodno ne bi mogla zaprositi za odobritev zdravljenja (zaprosila ni oddala niti kasneje). Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bilo tožnici v Sloveniji zdravljenje zagotovljeno v ustreznem oziroma razumnem času. Tožnica se zato neuspešno sklicuje na sodno prakso sodišča EU. Ob nesporni ugotovitvi, da tožnica ni imela predhodne odobritve, ki je v primeru nenujnega bolnišničnega zdravljenja predpogoj za povračilo stroškov zdravljenja v tujini, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da do povračila stroškov ni upravičena.

Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti, izraženo v 1. odstavku 5. člena ZPP, vključno s pravico do izjave, ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen URS). Pravica do enakega varstva pravic se nanaša tudi na dokazni postopek. Iz nje izhaja enakopravnost strank v dokaznem postopku, pravica predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, pravica do prisotnosti ob izvajanju dokazov, pravica postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter pravica izjaviti se o rezultatih dokazovanja. Tožeča stranka je že v pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe) z dne 3. 3. 2020 kot dokaz za svoje trditve, da je bila tožencu ob pregledu v ambulanti za Internistično nujno pomoč dne 20. 7. 2019 postavljena diagnoza akutni alkoholni opoj, predlagala ambulantni karton toženca. Ta dokazni predlog je nato ponovila še v dopustni pripravljalni vlogi z dne 8. 6. 2020, ki jo je vložila kot odgovor na navedbe toženca v njegovi vlogi z dne 7. 5. 2020. Ta dokazni predlog tožeče stranke je sodišče prve stopnje očitno povsem spregledalo, saj se o njem v izpodbijani sodbi sploh ni izjavilo, ni mu niti ugodilo niti ga ni zavrnil

Sodni izvedenec je na podlagi celotne razpoložljive medicinske dokumentacije in po proučitvi novejše domače in tuje literature in ob upoštevanju pravil medicinske znanosti in stroke ocenil tožnikovo zdravstveno stanje in potrebo po upravičenosti do nočnih ortoz oziroma izjemnost tega primera. Zaključek, da uporaba nočnih ortoz lahko daje pozitivne učinke v procesu zdravljenja je ob dejstvu, da še ni trdnih dokazov o tem, kako uporaba nočnih ortoz učinkuje pri isti skupini pacientov s spastično parezo, ki so imeli opravljeno SDR in da je zato treba upoštevati rehabilitacijski protokol, je zato edino pravilen. Upoštevanje pooperativnega protokola, tudi po SDR, je bistvena entiteta za končni uspeh kateregakoli kirurškega zdravljenja. Poleg operacije, pa je za uspešno rehabilitacijo in kasnejšo hojo (za kar gre očitno pri tožniku), ključnega pomena večplastna in kompleksna rehabilitacija, torej tudi izvajanje fizikalne terapije in uporaba določenih ortoz, vključno nočne ortoze. Kot je izpovedala tožnikova zakonita zastopnica je pred operacijo tožnika v ZDA morala podpisati, da bodo spoštovali pooperativni protokol. Sama operacija namreč nima končnega učinka, v kolikor se zdravljenje

Po ustaljeni sodni praksi pritožbenega in Vrhovnega sodišča RS, pravica do zdravstvenega varstva iz obveznega zdravstvenega zavarovanja predstavlja eno od temeljnih pravic iz 50. in 51. člena Ustave. Zakonodajalec je pravice iz zdravstvenega varstva realiziral z vzpostavitvijo mreže izvajalcev javne zdravstvene službe, ki se financira iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, torej iz javnih sredstev. V mrežo so vključeni javni izvajalci in zasebniki s koncesijo. Zavarovanec, ki se odloči uveljaviti zdravstvene storitve v zasebnih zavodih, ki z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije nimajo sklenjene koncesijske pogodbe in ne v javni mreži izvajalcev, ki se financirajo iz javnih sredstev, ni upravičen do povračila stroškov zdravstvenih storitev. Ker je v obravnavnem primeru dokazana uveljavitev nenujnih zdravstvenih storitev pri zasebnih izvajalcih, je tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih odločb in povračilo vtoževanih stroškov storitev izven javne zdravstvene mreže, utemeljeno zavrnjen.

Oseba, ki pravice uveljavi pri zasebniku in ne pri izvajalcih, vključenih v javno mrežo (javni zavodi ali koncesionarji) nosi sama stroške zdravstvenih storitev.

V sodni praksi je zavzeto povsem določno stališče, da je začasne odredbe, ki se prekrivajo s tožbenim zahtevkom, dopustno izdajati izjemno restriktivno, da ob morebiti pozitivni odločitvi brez izvedbe kontradiktornega postopka ne bi prišlo do prejudiciranja spora o glavni stvari. Tožnikovo drugačno pravno naziranje je zmotno in zato nesprejemljivo.