19. člen ZZVZZ

Pri tožniku razlog za bolniški stalež v relevantnem obdobju ni stanje po poškodbi. Tožniku so zdravstvene težave, zaradi katerih uveljavlja nezmožnost za delo, onemogočale opravljanje dela za polni delovni čas, ki pa v relevantnem obdobju, niso bile neposredna in izključna posledica poškodbe pri delu. Vsa patologija, zaradi katere je v obravnavanem bolniškem staležu, govori v prid vzroku bolezen.

Pri tožniku ni dokazan nastanek poškodbe pri delu. Čeprav odsotnost formalnega listinskega dokaza, tj. izpolnjenega obrazca ER-8, samo po sebi ne pomeni, da nastanka poškodbe pri delu ne bi bilo mogoče dokazati z drugimi dokazi, torej z izpovedjo prič oziroma medicinsko dokumentacijo, pa teh dokazov v tem primeru ni oz. si nasprotujejo. Ker tožniku ni uspelo dokazati, da se je poškodoval pri delu, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Poškodba pri delu je pri tožniku rezultirala določene zdravstvene težave, to je bolečine v vratni hrbtenici, katerih razlog so tako degenerativne spremembe, kot tudi hkratne posledice poškodbe pri delu, ko je prišlo do zvina vratne hrbtenice, do udarca v glavo in koleno. Upoštevaje navedeno je izvedenski organ določil kombiniran vzrok začasne nezmožnosti za delo, in sicer 50 % bolezen in 50 % poškodba pri delu.

Sodišče prve stopnje je imelo podlago za sprejeto odločitev v dveh izvedenskih mnenjih, tj. izvedencev A. A., dr. med. in dr. B. B., ki sta skladno ocenila, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornih obdobjih poškodba pri delu z dne 27. 2. 2018. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče sodišča, da sta obe izvedenski mnenji strokovni in prepričljivi ter njunim ugotovitvam sledi. Izvedenec A. A. je pojasnil, da je tožnik ob poškodbi pri delu utrpel obsežno zmečkanino hrbtišča leve dlani, ki je kot posledico pustila oteklino hrbtišča leve dlani. Ta je posledica poškodbe in je prisotna ves čas kontinuirano od poškodbe in v nobenem obdobju ni izginila. Dodatno je pojasnil, da je v izvidu 17. 4. 2019 opisana rezidualna (zaostala) oteklina dorzuma leve dlani. To pomeni, da je ostala po poškodbi in ni na novo nastala zaradi bolezni ali nove poškodbe. Prisotnost otekline ves čas po poškodbi je ob zaslišanju na sodišču potrdila tudi lečeča travmatologinja. Izvedenec je poudaril, da tožnik otekline na hrbtišču leve dlani, če se ne bi poškodoval na delovnem mestu 27. 2. 2018, ne bi imel.

Ocena ali je vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju poškodba na delu 27. 2. 2018, je rezultat pravnega ovrednotenja vseh dejstev in okoliščin posameznega primera. Predpogoj za ugotovitev vzroka začasne nezmožnosti je ugotovitev naravne vzročnosti s pomočjo izvedenca. Izvedensko mnenje, ki ne pušča nikakršnega prostora za subjektivno oceno in je sodišče prve stopnje nanj utemeljeno oprlo svojo odločitev, je v novem sojenju podala sodna izvedenka dr. A. A. Po oceni sodne izvedenke iz opisa poteka bolezni ni niti najmanjšega dvoma, da je oteklina in bolečina, ki jo tožnik občuti, nemoč stisnjenja roke v pest, poslabšanje otekline in posledično intenzivnejša bolečina v prstih rok, posledica poškodbe na delovnem mestu, ki jo je tožnik utrpel 27. 2. 2018. Podala je mnenje, da poškodbo lahko definiramo kot obolenje, ki je neposredna in izključna posledica poškodbe pri delu in je ta poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Sodna izvedenka je na podlagi pravil medicinske stroke v izvedenskem mnenju ugotovila, da je v tem primeru nedvomno podana naravna vzročnost. Brez naravne vzročnosti tudi pravna v

Ključno za odločitev je, da tožnici ni uspelo dokazati, da je do poškodbe pri delu prišlo na delovnem mestu, torej da obstaja vzročna zveza med njenim delom, na podlagi katerega je zavarovana, in pa boleznijo COVID-19.

Pogoj nekrivde iz citirane določbe 362. člena ZPP res zajema tudi položaje, ko je stranka za določena dejstva in dokaze že vedela, vendar jih sodišču ni predložila, ker upravičeno ni mogla pričakovati, da bodo relevantni. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. To, ali je tožnik upravičen do višjega nadomestila in s tem sam obstoj terjatve med pravdnima strankama, je sporno že od začetka postopka in ključno za utemeljenost tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu ni izpostavilo nobenih novih vprašanj v zvezi z obstojem terjatve, zaradi katerih bi bila toženka v ponovljenem sojenju upravičena do navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov. Toženka bi zato morala že v prvotnem postopku predložiti sporazum in podati ustrezne trditve v zvezi z njim, in ni res, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi bila vzrok za začasno nezmožnost za delo poškodba pri delu in da zato ni upravičen do višjega nadomestila za čas bolniškega staleža.

Odločitev, ali je treba tudi zaslišati sodne izvedence, je odvisna od konkretnega primera in v tej zadevi z zavrnitvijo dokaza po zaslišanju članov izvedenskega organa sodišče ni kršilo določb postopka, kot to neutemeljeno uveljavlja tožeča stranka. Za ugotovitev poškodbe pri delu ni odločilno, ali je poškodovanec ravnal skladno s pravili delodajalca. Ali gre za poškodbo pri delu, je ključno le, da je prišlo do poškodbe na delovnem mestu in da je ta poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Omenjeno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo in posledično utemeljeno potrdilo odločitev tožene stranke, da je bil stranski intervenient začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu.

Glede na prepričljive ugotovitve, da tožnica v spornem obdobju ni bila začasno nezmožna za delo, ni podlage, da bi se ugotavljal vzrok začasne nezmožnosti za delo. Ker pa odobritev tega staleža ni bila sporna, sodišče prve stopnje utemeljeno ni poseglo v odločitve tožene stranke, iz katerih izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju začasno zmožna za delo po 4 ure dnevno, saj bi v nasprotnem odločilo v škodo tožnice.

Tožniku ni uspelo dokazati, da je do poškodbe prišlo v vzročni zvezi z opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan. Že sodišče prve stopnje utemeljeno poudarja, da gre v primeru tožnika za samozaposleno osebo, kar pomeni, da je bil sam dolžan poskrbeti tako za prijavo poškodbe pri delu kot tudi o morebitno nastali poškodbi pri delu obvestiti inšpektorja za delo, pa tudi osebno zdravnico.

Sodišče prve stopnje v je imelo izvedenskem mnenju dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da je vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 1. 9. 2020 do 20. 4. 2021 bolezen in ne poškodba pri delu. Vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo je sindrom zapestnega prehoda, ki se je razvijal na obeh zapestjih in ni posledica od zloma spodnjega dela leve koželjnice, temveč spontano razvijajočih se degenerativnih sprememb.

Tožnik je samoiniciativno, torej brez odredbe nadrejenega delavca, odšel na teren. Tako ravnanje pa pomeni, da tožnik ni bil na službeni poti. Poškodbe, ki jo je utrpel tožnik pa v tem primeru ni mogoče obravnavati kot poškodbo pri delu, kot je le-ta urejena v 2. alineji prvega odstavka 66. člena ZPIZ-2.

OZN obvezne prispevke za zdravstveno zavarovanje obravnava kot neposredno obdavčitev (direct taxation), od katere so zaposleni na podlagi Konvencije izvzeti. Prvostopenjski davčni organ bi na podlagi Konvencije moral tožnico ne samo oprostiti plačila akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja, ampak tudi plačila prispevka iz naslova zdravstvenega zavarovanja po 55.a členu ZZVZZ, ravno iz razloga, ker gre v obravnavanem primeru za poseben prispevek, ki ni le v splošnih značilnostih primerljiv z davčno obremenitvijo, temveč gre za plačilo, ki se vsebinsko izenačuje s plačilom davčne obveznosti, saj ne gre za plačilo, ki bi bilo temelj zdravstvenega zavarovanja, temveč za plačilo, ki so ga dolžne plačati že zavarovane osebe in na njihov obseg pravic in status tudi sicer nima nobenega vpliva.

OZN obvezne prispevke za zdravstveno zavarovanje obravnava kot neposredno obdavčitev (direct taxation), od katere so zaposleni na podlagi Konvencije o privilegijih in imunitetah Združenih narodov izvzeti. Prvostopenjski davčni organ bi na podlagi Konvencije moral tožnico ne samo oprostiti plačila akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja, ampak tudi plačila prispevka iz naslova zdravstvenega zavarovanja po 55.a členu ZZVZZ, ravno iz razloga, ker gre v obravnavanem primeru za poseben prispevek, ki ni le v splošnih značilnostih primerljiv z davčno obremenitvijo, temveč gre za plačilo, ki se vsebinsko izenačuje s plačilom davčne obveznosti, saj ne gre za plačilo, ki bi bilo temelj zdravstvenega zavarovanja, temveč za plačilo, ki so ga dolžne plačati že zavarovane osebe in na njihov obseg pravic in status tudi sicer nima nobenega vpliva.

Čeprav obrazec prijave poškodbe ni bil v celoti izpolnjen, je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljivih izpovedi tožnika in prič ter tudi listinskih dokazov pravilno zaključilo, da je vzrok bolniškega staleža v obravnavnem obdobju poškodba pri delu. Po sodni praksi namreč odsotnost formalnega listinskega dokaza, tudi izpolnjenega obrazca ER-8, samo po sebi ne pomeni, da tega pravno relevantnega dejstva ne bi bilo mogoče dokazati z drugimi dokazi, torej tudi z izpovedbami prič oziroma medicinsko dokumentacijo.

Po sodni praksi pritožbenega sodišča je poškodbo pri delu kot vzrok bolniškega staleža mogoče opredeliti le pod pogojem, da je začasna nezmožnost za delo neposredna posledica poškodbe. Bolezenska stanja, ki niso povezana s poškodbo, so lahko le bolezen. Celo poškodbe, do katere je prišlo med opravljanjem dela, ki je le povod oziroma t. i. sprožilni moment za bolezensko stanje, ni mogoče pravno kvalificirati kot poškodbe pri delu, temveč je vzrok za začasno nezmožnost za delo lahko le bolezen.

Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenskem mnenju dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da je vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju bolezen in ne poškodba pri delu. Tožnikovo zdravstveno stanje je v celotnem spornem obdobju posledica degenerativnih sprememb v kombinaciji trajne deformacije ploščice in postoperativne brazgotine, to je stanja, ki je bolezenske narave, škodni dogodek pa le povod za poslabšanje zdravstvenega stanja.

Za opredelitev vzroka začasne nezmožnosti za delo kot poškodbe pri delu mora biti podana neposredna vzročna zveza med poškodbo pri delu in začasno nezmožnostjo za delo. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je med prometno nesrečo v letu 2008, ko je prišlo do politravme, in začasno nezmožnostjo za delo v letu 2015 zaradi anksiozno depresivnega stanja, podana neposredna vzročna zveza, je pritožbeno sodišče sodbo, s katero je bilo odločeno, da je vzrok bolniškega staleža poškodba pri delu, razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje.

Za opredelitev vzroka začasne nezmožnosti za delo kot poškodbe pri delu mora biti podana neposredna vzročna zveza med poškodbo pri delu in začasno nezmožnostjo za delo. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je med prometno nesrečo v letu 2008, ko je prišlo do politravme, in začasno nezmožnostjo za delo v letu 2014 in 2015 zaradi anksiozno depresivnega stanja, podana neposredna vzročna zveza, je pritožbeno sodišče sodbo, s katero je bilo odločeno, da je vzrok bolniškega staleža poškodba pri delu, razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje.

Tožnik je bil začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, saj leptospiroza sodi med bolezni. Sodišče prve stopnje pa je napačno štelo kot vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo bolezen in ne poškodbe pri delu v smislu 3. alineje 66. člena ZPIZ-2, čeprav je pravilno ugotovilo, da se je tožnik s to boleznijo okužil med opravljanjem dela v službi. Gre za obolenje, ki je posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela. Takšno obolenje pa se, skladno s 3. alinejo 66. člena ZPIZ-2, šteje za poškodbo pri delu.