1. člen ZStk

ZDSS-1 v č.) točki 6. člena med kolektivne delovne spore resda umešča tudi spor o zakonitosti stavke, ki ga lahko v skladu s prvim odstavkom 48. člena tega zakona sproži, kdor ima po zakonu pravico organizirati stavko in zoper katerega je stavka organizirana. Citirani določbi pa ne preprečujeta, da v primeru nesproženega tovrstnega kolektivnega delovnega spora ne bi bilo dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in iz tega razloga podano izredno odpoved nato presojati v individualnem delovnem sporu.

ZDSS-1 v č.) točki 6. člena med kolektivne delovne spore sicer res umešča tudi spor o zakonitosti stavke, ki ga lahko v skladu s prvim odstavkom 48. člena tega zakona sproži, kdor ima po zakonu pravico organizirati stavko in zoper katerega je stavka organizirana. Ureditev v citiranih določbah pa ne preprečuje, da v primeru nesproženega tovrstnega kolektivnega delovnega spora ne bi bilo dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in zakonitosti iz tega razloga podane izredne odpovedi nato presojati v individualnem delovnem sporu. Prvi odstavek 13. člena ZStk neobstoj kršitve delovne obveznosti in nedopustnost prenehanja delovnega razmerja pogojuje z zakonitim organiziranjem stavke in udeležbe v njej. Uporaba argumenta sklepanja po nasprotnem razlogovanju (a contrario) vodi v zaključek, da organiziranje stavke v nasprotju s predpisi in udeležba v takšni stavki lahko pomeni kršitev delovne obveznosti in ima lahko za posledico prenehanje delovnega razmerja (kar mora biti pr

Ker je sodišče prve stopnje v ravnanju, ki je bilo očitano tožniku, pravilno prepoznalo postopanje v nasprotju z ZStk, tožnik pogojev za zaščito iz prvega odstavka 13. člena ZStk ni izpolnjeval.

Sklep vlade z izpodbijano vsebino ne izpolnjuje vsebinskega kriterija, saj ni v ničemer posegel v pravice tožnika in njegovih članov, niti ni bil izdan v enostranskem razmerju med oblastjo in osebo. Pravni položaj oseb je ostal nespremenjen, saj s sklepom ni bilo odločeno o pravici, ki bi se nanašala neposredno na posamičnega policista ali celo na sindikat. Pritožnik pa ne trdi, da že sam zakon določa pravico policista, da se njegovo delovno mesto ali naziv uvrsti v višji plačni razred in da gre za iztožljivo pravico v upravnem sporu na način presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa vlade. Nasprotno, tudi iz pritožbe izhaja, da je uvrščanje delovnih mest in nazivov v plačni podskupini C3 predmet kolektivnega dogovarjanja in morebitne spremembe kolektivne pogodbe ter da ravnanje toženke izvira iz avtonomnega dogovarjanja obeh strank. Pritožba ne izpodbija, da je bil sporni sklep izdan v izvrševanju izpolnitve zahtev iz stavkovnega sporazuma, ki sta ga stranki sklenili na podlagi 6. člena Zakona o stavki. Gre torej za dvostranski sporazum med stavkajočimi oziroma njihovimi predstavniki in delodajalci. Tudi na podlagi navedb v pritožbi je razvidno, da je toženka pri tem

Vsebine sklepa o začetku stavke ni mogoče obravnavati formalistično, ampak v skladu z namenom, da vsak sindikat napove, organizira in izvede stavko pri delodajalcu, pri katerem ima svoje člane, oziroma da je treba upoštevati dejanski potek stavke. Nasprotni udeleženec ni organiziral niti izvedel stavke pri drugem predlagatelju. Dejstvo, da je nasprotni udeleženec skupaj z drugim sindikatom oblikoval stavkovni odbor, ki je napovedal stavko pri predlagateljih, ne pomeni, da je nasprotni udeleženec organiziral in izvedel stavko pri drugem predlagatelju, ampak da se je skupni stavkovni odbor lahko enotno pogajal z vsemi tremi predlagatelji, ki so povezane družbe te skupine. Po prvem odstavku 1. člena ZStk je stavka organizirana prekinitev dela delavcev za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela. Stavka je vezana na delovno razmerje stavkajočih delavcev, ki so izvorno nosilci ustavne pravice do stavke. Ti so bili člani drugega sindikata in ne nasprotnega udeleženca. Za zakonitost izvedbe stavke pri drugem predlagatelju v obliki ustavitve dela stavkajočih voznikov, ki so pri njem zaposleni, ni pomembno, kakšne napise so stavkajoči uporabljali. Ker naspr

Ob dejstvu, da do organizirane prekinitve dela spornega dne in s tem do stavke sploh ni prišlo, predlagatelj nima sodnega varstva za ugotovitev nezakonitosti stavke, ker ima pravni interes za ugotovitveni predlog glede nezakonitosti stavke le v primeru, kadar je stavka dejansko izvedena, ne pa tudi v primeru, ko do prekinitve dela sploh ne pride.

ZStk ne daje sodišču podlage za presojo zakonitosti stavke z vidika njene nujnosti, primernosti oziroma sorazmernosti, kot razmerja med koristjo, ki jo želijo doseči stavkajoči in delavci in škodo, ki jo stavka povzroči delodajalcu. Vrhovno sodišče RS je sicer res že zavzelo stališče, da mora zakonska ureditev prestati test sorazmernosti, kar pomeni, da mora biti stavka nujna, primerna in sorazmerna, ker se ji nasproti postavi pravica delodajalca do lastnine oziroma svoboda gospodarske pobude, ob tem pa je navedlo tudi, da za majhno korist stavka ni primerna, če povzroči velike težave ali škodo, ter poudarilo, da to ne pomeni, da se lahko stavka v tej smeri posebej omejuje, saj vsaka stavka posega v lastnino delodajalca, kot v njegovo gospodarsko pobudo. Pravica do stavke pomeni legalizacijo tiste škode, ki izvira iz odklonitve oziroma neizvajanja dela. Stavka ni prenehanje dela delavcev, temveč je sredstvo za dosego določenega cilja (ekonomske in socialne pravice in interesi iz dela). ZStk v 4. čl. določa, da stavkovni odbor in predstavniki organov, ki jim je napovedana stavka, morajo od dneva napovedi stavke in med njo poskušati sporazumno rešiti nastali spor. Začasna p

Sodišče v okviru presoje zakonitosti stavke utemeljeno izhaja iz sklepov nasprotnega udeleženca z dne 11. 11. 2010 in razlogov zanje ter poleg same prekinitve dela obravnava vsa dogajanja, ki so bila v vzročni zvezi z napovedjo in izvedbo stavke. Glede stavkovnih zahtev, kot so bile izoblikovane na seji stavkovnega odbora nasprotnega udeleženca dne 11. 11. 2010 in na zboru delavcev dne 12. 11. 2010 v zvezi z nelegitimnostjo same zamenjave direktorja na nadzornem svetu predlagatelja, je sodišče utemeljeno presodilo, da taka zahteva ne more predstavljati uresničevanja ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela, saj je imenovanje in razrešitev direktorja na pristojnem organu v statusni sferi družbe oziroma se posredno uvršča v lastninsko-upravljalska upravičenja lastnikov družbe.

Razlog, zaradi katerega je nasprotni udeleženec organiziral opozorilno stavko v spornem obdobju, ne pomeni uresničevanja ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela, saj je bila stavka organizirana zaradi razrešitve dotedanjega direktorja in imenovanja novega. Razrešitev in imenovanje direktorja sodi v pristojnost delodajalca in nasprotovanje tej odločitvi ne more biti predmet stavke. Stavka, organizirana iz tega razloga, ni zakonita.

Stavki sta bili zakoniti, saj sta bila tako glede opozorilne stavke kot glede stavke, ki je sledila, predlagatelja obveščena pravočasno, to je pet dni pred dnevom, ki je bil določen kot začetek stavke. Poleg tega sta prejela sklep, v katerem so bile določene stavkovne zahteve in kraj zbiranja udeležencev stavke.

Zakonitost stavke ne more biti odvisna zgolj od okoliščine, ali je katera od več stavkovnih zahtev za posameznega predlagatelja neuresničljiva. V takšnem primeru (če bi bila neuresničljiva le katera od več zahtev) to tudi sicer ne bi pomenilo, da ostale zahteve niso uresničljive in zato ne bi vplivalo na zakonitost stavke. ZStk v četrtem odstavku 2. člena določa, da mora biti s sklepom o začetku stavke določen tudi kraj zbiranja udeležencev stavke. Opustitev te dolžnosti ne pomeni avtomatsko nezakonitosti stavke, temveč je vprašanje zakonitosti iz tega vidika treba presojati od primera do primera.

Ker med prvotno postavljenimi stavkovnimi zahtevami, ki so se nanašale na odpravo nadurnega dela, in stavkovnimi zahtevami iz kasnejše stavke, ki se nanašajo na takojšnjo odpravo vseh izrečenih ukrepov začasne odstranitve delavca z dela, na umik vseh zahtevkov za uvedbo disciplinskega postopka in na plačilo razlike zaradi suspenzov, ni vzročne zveze (in uvedba disciplinskih postopkov in začasno odstranitev delavk z dela ni posledica nespoštovanja predlagatelja do prvotnega dogovora), nasportovanje delavcem takim ukrepom ne more biti zakoniti razlog za novo stavko, saj v tem primeru ne gre za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic delavcev ter interesov z dela, v skladu z določilom 1. čl. Zakona o stavki - ZSTK.