22. člen ZZ

Ni mogoče slediti ugovorom toženke, da je ureditev iz 121. člena ZLD-1 nejasna oziroma nepopolna do te mere, da zakona sploh ni mogoče uporabiti oziroma, da je zato zakon v nasprotju z Ustavo. Pri tem sodišče izpostavlja, da je pri razlagi določb ZLD-1 treba upoštevati tudi druge zakone, ki urejajo zadevno področje, kot tudi, da se je o določenih relevantnih vidikih že izrekla tudi sodna praksa. Iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018, je razvidno stališče, da koncept materialnih preoblikovanj sloni na institutu univerzalnega pravnega nasledstva in da gre (tudi) v takšnem primeru za prenos koncesije s koncesionarja na drugega izvajalca zdravstvene dejavnosti, na katerega (na ta prenos) pa se v omenjeni zadevi presojana določba tretjega odstavka 42. člena ZZDej ne nanaša. V odločbi U-I-194/17-21 je Ustavno sodišče tudi navedlo (opomba 73), da določba drugega odstavka 74. člena ZJZP dopušča prenos posebne in izključne pravice (torej tudi koncesije) na drugega izvajalca skladno z zakonom in ob predhodnem soglasju javnega partnerja, to je koncedenta. Tudi iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Cpg 903/2013 z dne 11. 2. 2015, je razv

Iz določb ZDen oziroma ZUP ne izhaja, da bi o spremembi članov komisije organ moral obvestiti stranke denacionalizacijskega postopka. Do nemožnosti nadomestitve nepremičnin se prvostopni organ ni opredelil, zaradi česar sodišče pritrjuje tožbenemu ugovoru, da je izostala njegova opredelitev do izvedenskega mnenja. Zgolj sklicevanje na izvedensko mnenje, brez pravne opredelitve, kaj to pomeni za rešitev vprašanja podanosti ovire za vračilo v naravi po Zden, ne zadošča za preveritev utemeljenosti tega ugovora.

Dejavnost v visokem šolstvu je lahko javna služba, kadar je organizirana oziroma se opravlja tako, da se s tem zagotavlja uresničevanje javnega interesa. Zaradi tega so nepremičnine, ki služijo izvajanju javne službe na področju izobraževanja, v denacionalizacijskih zadevah po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen izvezete iz vračanja. Za ugotovitev denacionalizacijskega organa, ali se na podržavljenih nepremičninah opravlja javna služba na področju visokega šolstva, je bistveno, ali je akreditiran študijski program, ki ga izvaja izvajalec visokošolske dejavnosti kot javno službo, in je glede tega podatka upravni organ vezan na vpisan podatek v razvidu visokošolskih zavodov. Nevpis dislocirane enote ni zadostna podlaga za zaključek v denacionalizacijski zadevi, da se na nepremičninah, ki naj bi se vrnile, ne opravlja javna služba. Vpis dislocirane enote opisuje organizacijsko strukturo visokošolskega zavoda, za denacionalizacijski postopek pa je bistveno opravljanje javne službe.

Imenovanje tožnika, ki ga je ravnatelj, ki za to sploh ni bil pristojen (po 36. členu statuta imenuje in razrešuje vodje enot svet šole), imenoval za vršilca dolžnosti, je razumeti kot podelitev pooblastila, za katerega je ravnatelj pristojen. Ob odsotnosti zakonito imenovanega vodje organizacijske enote je tožnik lahko v imenu ravnatelja skrbel za normalno delo enote na področju vzgojnoizobraževalnega dela in uresničitev sklepov organov zavoda. Zato je bil preklic pooblastila (ki je bilo lahko preklicano kadarkoli), oziroma deklaratorna ugotovitev, da je tožniku pretekel mandat v.d. po letu dni opravljanja funkcije in da je z dnem 1.2.1996 "odvezan" vseh odgovornosti iz te funkcije, pravno pravilen (niti ne, če gre za smiselno uporabo določb ZZ v zvezi z imenovanjem v.d..

Ustanoviteljice (8 osnovnih in ena glasbena šola) so ustanovile zavod za izvajanje spremljevalnih dejavnosti (dostava hrane, čiščenje stavb, računovodske in knjigovodske storitve). Ta dejavnost tožene stranke ne pomeni opravljanja šolske dejavnosti, niti javne službe v smislu 22. člena Zakona o zavodih, niti vzgojne dejavnosti, za katero bi bilo potrebno soglasje države, občine ali mesta. Skladno s pogodbo o ustanovitvi tega zavoda, sta organa zavoda direktor in 11-članski svet zavoda, v katerem sodelujeta dva člana, izvoljena izmed delavcev zavoda. Glede na 9. točko pogodbe o ustanovitvi zavoda ni bilo potrebe izvesti nadomestnih volitev zaradi prenehanja članstva eni od zaposlenih, saj ni prišlo do zmanjšanja števila članov za eno tretjino. Zato je o razrešitvi direktorja svet tožene stranke zakonito odločal kot pristojni organ.