69. člen ZZZPB

Tožnik je bil za čas izplačevanja denarnega nadomestila vpisan v evidenco pri zavodu za zaposlovanje na podlagi drugih zakonov za namen prejemanja nadomestila. Tožbeni zahtevek na vpis v evidenco brezposelnih oseb – aktivnih iskalcev zaposlitve je neutemeljen, ker tožnik, ki je tujec, v Sloveniji ni imel stalnega prebivališča in veljavnega delovnega dovoljenja.

Pogoj za pridobitev pravic za brezposelne invalide je prijava pri zavodu za zaposlovanje ter izpolnjevanje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Tožnik invalid III. kategorije se kot tujec brez veljavnega delovnega dovoljenja ne more prijaviti pri zavodu kot brezposelna oseba, zato nima pravice do nadomestila za invalidnost.

Tožnik, ki še ni dopolnil 63 let starosti in še lahko opravlja drugo lažje delo v polnem delovnem času (III. kategorija invalidnosti), nima pravice do invalidske pokojnine. Kot državljanu ZDA, ki v Sloveniji ni vključen v obvezno zavarovanje in v Sloveniji stalno ne prebiva, mu na podlagi III. kategorije invalidnosti drugih pravic (razen invalidske pokojnine) ni mogoče priznati, ker bi se kot tujec lahko prijavil pri zavodu za zaposlovanje le, če bi imel osebno delovno dovoljenje (97. člen ZPIZ-1).

O zahtevku tožnika – tujca v zvezi s plačilom nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu je mogoče odločiti ne glede na to, kakšne so njegove pravice glede prebivališča, delovnega dovoljenja ali brezposelne osebe. Če tožnik katerega od teh položajev oziroma pravic nima, to v tem sporu pomeni, da predpisanih pogojev za določeno pravico iz invalidskega zavarovanja pač ne izpolnjuje. Kot predhodno vprašanje ni mogoče uveljavljati zahtevka, da naj sodišče v socialnem sporu odloči o pravici ali pravnem razmerju, o katerem sploh še ni bilo odločeno pred pristojnim organom oziroma tožnik takega postopka sploh ni začel.

Tujca, ki nima osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas, ni mogoče vpisati v evidenco brezposelnih oseb.

Tožnik - invalid III. kategorije nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ker se v skladu z 2. odstavkom 123. člena ZPIZ ni prijavil Zavodu za zaposlovanje v roku 30 dni po izdaji in prejemu dokončne odločbe o priznanju pravice do dela na drugem ustreznem delu. Na presojo, da pogoj prijave Zavodu za zaposlovanje v predpisanem roku ni bil izpolnjen, ne vpliva dejstvo, da je tožnik tujec in da se brez veljavnega delovnega dovoljenja niti ni mogel prijaviti Zavodu za zaposlovanje, prav tako pa na to presojo ne vpliva kasnejša prijava tožnika Zavodu za zaposlovanje po pridobitvi osebnega delovnega dovoljenja.

Invalidi II. ali III. kategorije so (ne glede na državljanstvo) lahko pridobili pravice do nadomestila plače samo pod pogoji, določenimi v ZPIZ in ZZZPB. Tožnik ni imel osebnega delovnega dovoljenja in ni mogel biti v evidenci brezposelnih, predvsem pa brez delovnega dovoljenja ni mogel biti aktiven iskalec zaposlitve, kar je pogoj za priznanje pravice do nadomestila plače, in samo zato sporne pravice iz socialne varnosti ni mogel pridobiti.

Čeprav je res, da delovno dovoljenje izrecno ni določeno kot pogoj za priznanje pravice do nadomestila po 123. členu ZPIZ niti po kakšnem drugem členu tega zakona, ne gre prezreti, da je možno delovnemu invalidu to pravico priznati samo pod pogojem iz drugega odstavka 188. člena ZPIZ, ki določa, da se nadomestila plače nezaposlenim zavarovancem izplačujejo za mesece, v katerih so se redno javljali zavodu za zaposlovanje in za mesece, v katerih se niso mogli javiti iz opravičljivih razlogov. Ker je po ugotovitvah v postopku, v skladu z določbo 69. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91 in nadalj.) bilo ugotovljeno, da tožnik ni mogel biti prijavljen na zavodu kot brezposelna oseba (ker ni imel delovnega dovoljenja, niti brez dovoljenja ni mogel biti iskalec zaposlitve), se revident zavodu ni imel več kaj javljati, zato tudi ni bilo pogojev, določenih v zakonu, da bi se mu izplačevalo sporno nadomestilo plače.

Za spore o pravici do in iz zavarovanja za primer brezposelnosti je stvarno pristojno socialno sodišče, torej tudi za spor o črtanju konkretne osebe iz evidence iskalcev zaposlitve.

Ugoditev, ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidna pravna podlaga na podlagi katere tožnik nima statusa zavarovanca po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ker mu je delovno razmerje v JA prenehalo v Republiki Hrvatski in ne v Sloveniji).