90. člen URS

Čeprav določba 16.a člena ZRLI (ki določa, da če bi koledarski rok, v katerem se zbirajo podpisi volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma, v celoti ali deloma padel v čas med 15. julijem in 31. avgustom, predsednik Državnega zbora določi koledarski rok, ki začne teči 1. septembra oziroma, če bi koledarski rok za zbiranje podpisov v celoti ali deloma padel v čas med 25. decembrom in 2. januarjem, predsednik Državnega zbora na zahtevo predlagatelja določi koledarski rok, ki začne teči 3. januarja) za referendume na lokalnem nivoju ne velja, je po presoji Vrhovnega sodišča treba zaradi zasledovanja istega cilja, torej omogočanja občanom, da sodelujejo pri izvedbi referenduma, tudi na lokalnem nivoju dopustiti tako možnost določitve (drugega) koledarskega roka za zbiranje podpisov. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik utemeljeno opozarja, da so v času zbiranja podpisov v državi vladale izredne razmere, tudi če ni bilo razglašeno izredno stanje. Ni sporno, da se je občane pozivalo, naj omejijo stike na najnujnejše in ostanejo doma, da se je opozarjalo na zapiranje države in družbe, da je bilo delovanje javne uprave in celo sodišč spremenjeno, javni uslužbenci so opra

Tožnik si prizadeva za uveljavitev ustavne pravice do referenduma iz 90. v zvezi s 44. členom Ustave, s tem ko zahteva odpravo oziroma razveljavitev izpodbijanega obvestila župana, s katerim je ta tožnikovo pobudo za razpis referenduma štel za nedopustno. Cilj predmetnega upravnega spora je torej doseči izvedbo naknadnega referenduma zoper Odlok, ki ga je sprejel občinski svet. Vendar pa tega pravovarstvenega cilja, ki ga tožnik zasleduje s tožbo, ni mogoče več doseči, saj je bil odlok že objavljen, župan pa nima pooblastil, da zadrži njegovo izvajanje. Če pa tožnik pravovarstvenega cilja s tožbo več ne more doseči, nima več pravnega interesa zanjo, saj morebitni uspeh v tem upravnem sporu ne more pripeljati do izboljšanja njegovega pravnega položaja – to je do razpisa in izvedbe naknadnega referenduma.

Izhajajoč iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-191/17 z dne 25. 1. 2018, je Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru moralo presoditi, ali so v konkretnem referendumskem postopku nastale nepravilnosti ter kakšen je bil vpliv navedenih nepravilnosti na referendumski postopek in izid glasovanja. Iz izvedenih dokazov izhaja, da Vlada v referendumskem postopku ni nastopala tako, da je informirala volivce o predmetu referenduma stvarno, celovito in transparentno. Nasprotno - iz njih izhaja, da je Vlada delovala izključno v podporo uveljavitvi ZIUGDT in da je s tem vodila nedopustno enostransko referendumsko kampanjo, ki je skladno z 90. členom Ustave ter navedeno odločbo Ustavnega sodišča ne bi smela izvajati. V sredstvih Vladne referendumske kampanje, financiranih iz proračuna, niso bile celovito vključene niti informacije v zvezi z vprašanji, ki jih ureja ZIUGDT, niti niso bila predstavljena tveganja in slabosti, ki bi lahko izvirala iz uveljavitve tega zakona. Vpliva nepravilnosti ni mogoče ugotoviti v številkah, glede na obseg in naravo ugotovljene kršitve pa ni mogoče razumno sklepati, da bi bila možnost njenega vpliva na izid referenduma zgolj zanemarljiva oziroma ne

Sodno varstvo zoper poročilo Državne volilne komisije o izidu glasovanja na referendumu je skladno z zakonom zagotovljeno pred Vrhovnim sodiščem, ki o vloženi pritožbi odloči ob smiselni uporabi zakona o upravnem sporu (53.a člen ZRLI). Ustavno sodišče je že sprejelo razlago 53.a člena ZRLI, po kateri je v postopku izpodbijanja referendumskega izida mogoče uveljavljati tudi vse morebitne nepravilnosti, ki bi lahko ali so vplivale na poštenost tega postopka in njegov izid, med njimi tudi kršitve pravil referendumske kampanje, vključno z njenim financiranjem. Vrhovno sodišče se strinja z nujnostjo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki so varovane na podlagi ustavne in zakonske ureditve referenduma. Vendar pa je obenem ugotovilo, da trenutna zakonska ureditev referendumskega spora zaradi neustavnih pravnih praznin preprečuje odločitev o pritožbi v referendumskem sporu. Tako ZRLI kot tudi ZVRK (v šestem odstavku 4. člena) ne vsebujeta potrebnih vsebinskih meril in postopkovnih pravil, ki bi omogočila Vrhovnemu sodišču odločitev o pritožbi v predmetnem referendumskem sporu. S tem sta v nasprotju tako z 2. kot tudi z 22. in 23. členom Ustave Republike Slovenije, saj ne z

Tožnik je vložil pobudo za razpis referenduma, ki je bila pravilno in zakonsko obravnavna po določbah ZRLI in mu je bilo sodelovanje pri upravljanju javnih zadev omogočeno, zato ni bilo poseženo v tožnikovo ustavno pravico glede 44. člena URS in je tudi imel možnost sodelovati v postopku zakonodajnega referenduma.

Ker samo jezikovna razlaga določila 45. člena Ustave ne daje določnega odgovora na to vprašanje, je sodišče v presoji upoštevalo tudi teleološko, sistematično in dinamično metodo razlage, ki so v povezavi z jezikovno razlago v tem primeru odločujoče in pretehtajo razlago, da je treba človekove pravice razlagati tako, da se lahko učinkovito uresničujejo in varujejo in je odločilo, ker je vložil tožbo zaradi varstva pravice do peticije v zadevi, v kateri je neposredno politično participiral oziroma ima zakonito možnost udeležbe v procesu pravno urejenega političnega diskurza v predstavniškem organu lokalne skupnosti, je tožbo sodišče zavrglo, ker tožniku z dejanjem tožene stranke očitno ni bilo poseženo v tožnikovo pravico do peticije.