7. člen URS

Tožnik v pritožbi predlaga pritožbenemu sodišču, naj poda predlog za izdajo svetovalnega mnenja Vrhovnega sodišča. Po četrtem odstavku 206. člena ZPP lahko sodišče odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjega sodišča ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja. Ker predlog za svetovalno mnenje lahko vloži le sodišče prve stopnje zaradi neenotne prakse višjega sodišča, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni, predpisani pogoji niso izpolnjeni. V skladu z 72. členom ZPP izločitev lahko zahteva tudi stranka, in sicer takoj ko zve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe; pri tem mora navesti tudi okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev. Tega tožnik v postopku na prvi stopnji ni storil, zato pritožbenih očitkov o krnitvi videza nepristranskosti pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Svoboda verskih skupnosti je v okviru načela o ločitvi države in verskih skupnosti, tako omejena s suverenostjo države, da državni organi izvršujejo suvereno oblast in vse oblastne funkcije na celotnem ozemlju države, iz česar izhaja, da je državno pravo nad cerkvenim in da na slednjega, kolikor se ne nanaša na zadeve, ki so izključno verske narave ali sodijo v notranje zadeve verskih skupnosti, sodišče ni vezano. Tudi cerkveni zakoniti zastopniki so dolžni delovati v skladu z Ustavo RS in državnimi zakoni. To pa zajema tudi vodenje in razpolaganje s financami, kot tudi kazensko odgovornost članov cerkve.

Vsak odstop od sodne prakse (Vrhovnega sodišča) ni nedopusten. Sodišča nižjih stopenj lahko od nje odstopijo zaradi razlikovanja (distinguishing) ali pretehtanja (outweighing), v obeh primerih pa morajo za to navesti utemeljene razloge. Sodišči nižjih stopenj nista ponudili prepričljivih razlogov za odstop od ustaljene prakse.

Kljub tendencam širjenja polja uporabe 6. člena EKČP tako na področju pojmovanja civilnih pravic kot tudi na področju pojmovanja obsega sodnega varstva v smeri zagotavljanja pravice do meritorne odločitve v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, ni nedopustna sleherna omejitev dostopa do sodišča oziroma sodnega varstva. Pogoj, je na razumen temelj oprto uveljavljanje tega, da pravica, katere varstvo je tožnik zahteval, v domačem pravu obstoji oziroma jo domači pravni red priznava. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Aspiracija namreč že sama po sebi ni s pravnim redom zagotovljena pravica, poseganja v način njenega uresničevanja s sodnooblastnim nadzorom izvedenega postopka po internih pravilih verske skupnosti pa bi bil v nasprotju z ustavnim načelom njihove ločenosti od države iz 7. člena URS.

Za presojo sodne pristojnosti ni dovolj le upoštevanje kriterija, da gre za spor med pravnimi osebami civilnega prava. Pri odločanju o zahtevku pripadnika verske skupnosti do verske skupnosti je potrebno upoštevati tudi načelo ločenosti cerkve in države ter ustavno načelo svobodnega delovanja verske skupnosti. Za odločanje o sodni pristojnosti v teh sporih je torej odločilno, ali gre za spor, ki se nanaša na delovanje te skupnosti v posvetnem življenju, kjer se to srečuje s pristojnostjo države, ali gre za spor o notranji organizaciji verske skupnosti, hkrati s svobodo imenovanja cerkvenih uradnikov, kjer je verska skupnost avtonomna. Nezakonitost aktov o imenovanju cerkvenih uradnikov je torej mogoče izpodbijati v postopkih, ki jih predvideva cerkevno pravo pod notranjimi organi cerkve, za kar pa uradno sodišče ni pristojno.