3. člen ZDDO-D

Tožnik ne more v delovnem razmerju uveljavljati izstavitve pogodbe o zaposlitvi, v kolikor je pri delodajalcu že redno zaposlen po pogodbi o zaposlitvi, tudi če dejansko opravlja druga dela od tistih, ki so navedena oziroma, določena v pogodbi o zaposlitvi. Ker sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno, je sodišče prve stopnje v skladu z 274. členom ZPP v tem delu tožbo pravilno zavrglo. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da mora delodajalec delavcu zagotavljati vse pravice tistega delovnega mesta, ki ga dejansko opravlja.

Veljavnost akta o sistemizaciji oz. veljavnost formacije kot podlage za določitev plače tožniku v spornem obdobju je bila pogojena s soglasjem vlade. Ob izostanku takega soglasja formacija ni veljavna, zato tožnikovega prikrajšanja pri plači v času nezakonite (fiktivne) razporeditve po prestopu v TO ni mogoče ugotoviti drugače, kot da se ugotovi na podlagi zadnje tožnikove plače v JLA z ustrezno revalorizacijo.

Pisni obvestili tožniku, da je uspešno opravil selekcijske postopke in da lahko sklene delovno razmerje ter da bo razporejen na določeno policijsko postajo, ne pomenita formalnega akta o sklenitvi delovnega razmerja. Ker tožniku ni bila izdana odločba funkcionarja o sklenitvi delovnega razmerja in ni nastopil dela, do sklenitve delovnega razmerja tožnika ni prišlo.

1. Delavec v državnem organu lahko sklene delovno razmerje šele na podlagi odločbe funkcionarja, ki vodi upravni organ (predstojnika), seveda pa mora nastopiti tudi delo pri delodajalcu. 2. Dopisi tožene stranke pred izdajo odločbe pristojnega organa o sklenitvi delovnega razmerja ne pomenijo, da je tožnik sklenil delovno razmerje, tudi če je tožena stranka z navedenimi dopisi že praktično napovedala, da bo s tožnikom sklenila delovno razmerje.

Ker je delovno mesto podčastnik določeno kot tipično delovno mesto z ZRPJZ, je tožena stranka morala upoštevati njegovo razvrstitev v tarifno skupino in količnik za določitev osnovne plače.

Ravnanje v nasprotju s predpisi - razporejanje delavca na delovno mesto, za katero nima zahtevane strokovne izobrazbe, je razlog za prenehanje funkcije vodje državnega tožilstva.

Tožnik je ob izdaji izpodbijane odločbe izpolnjeval pogoje za zasedbo delovnega mesta vodja izpostave. Okoliščina, da je tožnik kasneje diplomiral na Fakulteti za pomorstvo in promet in s tem pridobil visokošolsko izobrazbo, ne vpliva na določitev višjega količnika za plačo. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da mu višji količnik pripada, ker vodi izpostavo in je z 20. členom uredbe predvideno, da izpostavo kot notranjo organizacijsko enoto vodi vodja, ki je višji upravni delavec. To naj bi pomenilo, da bi tožniku količnik za določitev osnovne plače moral biti določen v razponu, ki je predviden za višje upravne delavce. V skladu z 19. členom ZDDO višje upravne delavce imenuje vlada na predlog predstojnika, imeti morajo univerzitetno izobrazbo ali končano visoko strokovno šolo, če ni enakega programa za pridobitev univerzitetne izobrazbe. Tožnika vlada ni imenovala za višjega upravnega delavca, ob izdaji izpodbijane odločbe ni imel univerzitetne izobrazbe. Zgolj na podlagi dejstva, da vodi izpostavo, ki je oblikovana znotraj upravnega organa v sestavi, tožnik ne more zahtevati plače, ki gre višjim upravnim delavcem.

Pravilnik o notranji organizaciji je v zvezi s sistemizacijo delovnih mest v skladu z zakonom, če so v njem upoštevani pogoji (strokovna izobrazba, delovne izkušnje, dodatna znanja in pogoji), ki jih alternativno določa zakon. Organ, ki je pravilnik sprejel, lahko za posamezna delovna mesta določi več izvajalcev, predvsem tedaj, če alternativno določanje pogojev v zakonu to omogoča.

Ker je minimalni količnik za delovno mesto določen z zakonom, tožena stranka ni smela v svojih aktih določati nižjega.

Ker je minimalni količnik za delovno mesto določen z zakonom, tožena stranka ni smela v svojih aktih določati nižjega.

Ker je minimalni količnik za delovno mesto določen z zakonom, tožena stranka ni smela v svojih aktih določati nižjega.

Za odločitev o zakonitosti razporeditve delavca na delovno mesto je bistveno le, ali izpolnjuje pogoje zanjo, ne pa tudi, ali je to delovno mesto pravilno vrednoteno.

Delodajalec ne more zakonito sklepati delovnega razmerja za nedoločen čas s kandidatom, ki ne izpolnjuje vseh zahtevanih in objavljenih pogojev.

1. Iz določb 1. in 4. odst. 57. čl. ZDSS izhaja, da je lahko predmet kolektivnega delovnega spora tudi vprašanje zakonitosti določb splošnega akta delodajalca (to je pravilnika o sistemizaciji v državnem organu). 2. Notranja organizacija dela, ki se odraža v opredelitvi delovnih mest v pravilniku o sistemizaciji, je znotraj zakonskih okvirov avtonomna pravica delodajalca, ki je v državnih organih v javnem interesu omejena s postopkom sprejemanja akta o sistemizacji po določbah 3. člena ZDDO. S tem, ko je Davčna uprava RS v pravilniku o sistemizaciji delovnih mest opredelila različna delovna mesta inšpektorjev in davčnih izterjevalcev (višji inšpektor, inšpektor III, izterjevalec II, ...), ni kršila določb 24. in 27. člena Zakona o davčni službi, ki predvideva le eno delovno mesto inšpektorja oz. izterjevalca.

Čeprav je v pogodbi o pogojih za delo sindikata določeno, da gre za bistveno kršitev določb postopka na prvi stopnji, če načelnik upravnega organa ne pridobi ali ne obravnava mnenja sindikata, opustitev zahteve sindikatu, da poda svoje mnenje k spremembi sistemizacije delovnih mest, ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka, zaradi katere bi bilo portebno razveljaviti odločbo o razporeditvi delavca, ki je bila izdana na podlagi te spremembe sistemizacije.

ZZDO uporablja izraz "predstojnik" za funkcionarja, ki vodi upravni organ (2. odstavek 3. člena ZZDO). Izraza predstojnik tudi v 8. točki 45. člena ZZDO ni mogoče drugače pojmovati, le da je v tej določbi izenačena odklonitev delovnega naloga predstojnika in višjega upravnega delavca. Čeprav je delavec odklonil telefonsko odredbo svojega neposredno nadrejenega delavca, ni storil očitane disciplinske kršitve po 8. točki 45. člena ZDDO - odklonitev delovnih nalog predstojnika, saj nadrejeni delavec ni bil predstojnik oz. višji upravni delavec. Zato tožnik ni storil očitane hujše kršitve delovnih obveznosti iz 8. točke 45. člena ZDDO, izdani sklepi o disciplinski odgovornosti pa so nezakoniti.

Predpogoj za sklenitev delovnega razmerja na delovnem mestu v upravnem organu, kjer se zahteva status višjega upravnega delavca, je imenovanje delavca v ta status; zato pri prenehanju delovnega razmerja delavca s tem statusom v upravnem organu ni potrebe po izdaji še posebnega akta o prenehanju tega statusa, ker mu ta preneha istočasno s prenehanjem delovnega razmerja.