2. člen ZDRS

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

Ker pogodbenik tožnika v času carinjenja blaga ni imel stalnega prebivališča v tujini, ni izpolnjeval pogojev za tujega vlagatelja iz drugega odstavka 2. člena ZTV, saj bi kot slovenski državljan moral izpolnjevati tudi pogoj bivališča v tujini. Drugačna razlaga navedene določbe bi bila v očitnem nasprotju z določbo 2. člena ZDRS, ki določa, da se državljan Republike Slovenije, ki ima tudi državljanstvo tuje države, na območju Republike Slovenije šteje za državljana Republike Slovenije, če mednarodna pogodba ne določa drugače.

Ker tožničina hči v obdobju 1971/1972 ni bila slovenska državljanka, ji za to obdobje ni mogoče izdati potrdila o slovenskem državljanstvu.

Ker se slovenski državljan, ki ima državljanstvo tudi tuje države, v postopkih pred slovenskimi organi, šteje za državljana Republike Slovenije, bi moral tožnik v skladu z določbami 13. člena ZST predložiti sodišču relevantne dokaze za oprostitev plačila sodnih taks. Ker je tožnik podal svojo izjavo že v upravnem postopku, ni razlogov za izvedbo zavarovanja dokazov z zaslišanjem tožnika.

Ker ZPD ne ureja vprašanja, katere fizične osebe je treba šteti za tuje in katere za domače fizične osebe, je treba uporabiti splošne predpise, to je določbe ZDRS.