65. člen ZDDO

Sodišče prve stopnje je glede sporne odločbe resda navedlo, da je bila sprejeta z učinki za nazaj (od 1. 4. 2004), kar pa z vidika pravila exceptio illegalis ni pomembno. Gre za pravno pravilo, ki nalaga izvzetje uporabe neustavnega ali nezakonitega predpisa oziroma podzakonskega pravnega akta, kar pa glede navedene odločbe vlade ni relevantno. Navedena odločba vlade (ki je postala dokončna in pravnomočna ter bila tudi dejansko izvršena) je namreč konkretni pravni akt, s katerim je bil tožnik s 1. 4. 2004 imenovan za vršilca generalnega direktorja, ne pa podzakonski predpis vlade, ki ne bi smel veljati za nazaj.

Pri uvrstitvi v višji plačilni razred po 45.a členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi ni šlo za izjemno napredovanje, temveč zgolj za to, da se je delavcu zvišala plača, če je izpolnil pogoj, ki je bil identičen tistemu, ki je bil sicer določen za izjemno napredovanje. Določbi 3. in 3a. člena ZSPJS člena predstavljata pravno podlago za reševanje morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače. Zakonska ureditev je začela veljati po 1. 7. 2005, ki torej pomeni presečni dan za reševanje morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, kljub dokončnosti in pravnomočnosti individualnih delovnopravnih aktov o plači. Morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred 1. 7. 2005, oziroma je bil akt delodajalca pred tem datumom pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači. V obravnavani zadevi je treba upoštevati stališče Vrhovnega sodišča RS, da poseganje za nazaj v pravnomočne odločbe, ni dopustno. Tožnica torej tudi s tega vidika ni upravičena do določitve drugačnega količnika, kot ga prejema sedaj, glede na to, da j

Tožnik je prejemal plačo v skladu s formacijami, zato njegov zahtevek za izplačilo razlike plače ni utemeljen. Skladno z določbo 3. odstavka 16. člena ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. To pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka po 65. členu ZDDO na delovnih mestih (formacijskih dolžnostih), na katerih ta dodatek ni opredeljen.

Dejstvo, da je tožnik občasno zamenjaval sodelavca, še ni razlog zato, da bi bil upravičen do vtoževane razlike v plači oziroma, da je bilo kršeno načelo enakega plačila za enako delo, če mu razlika ni bila izplačana. Tožnik in sodelavec sta opravljala delo vsak na svojem tipu zrakoplova, zato je potrebno zaključiti, da njuno delo ni bilo enako.

Delavec je upravičen do razlike v plači glede na dejansko delo v primeru, ko je formalno razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti. Skladno z določbo 3. odst. 16. čl. ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. To pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka po 65. čl. ZDDO na delovnih mestih (formacijskih dolžnostih), na katerih ta dodatek ni opredeljen.

ZDDO v 1. odstavka 65. člena določa, da lahko Vlada RS izjemoma določi višji količnik, kot je določen v zakonu in sicer za posamezna delovna mesta, ki zahtevajo specifična strokovna znanja ali posebno izurjenost oziroma za delovna mesta, ki zaradi zahtevnosti in izpostavljenosti ter za delovna mesta, ki jih je nujno potrebno zasesti zaradi nemotenega in učinkovitega delovanja države. Navedeno pomeni, da morajo ta delovna mesta biti izrecno določena v sklepu Vlade RS. Med temi dolžnostmi ni dolžnosti, ki jih je v spornem obdobju opravljal tožnik, zato za tožnikov zahtevek za plačilo razlike med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi tožniku šla, če bi bil za dolžnosti, na katere je bil razporejen, določen dodatek po 65. členu ZDDO, ni nobene pravne podlage.

Delavec je upravičen do razlike v plači glede na dejansko delo v primeru, ko je formalno razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti.

Nesamostojno delo (brez licence za opravljanje samostojnega dela tehnika - letalca) ne predstavlja dela na določeni dolžnosti, v vsakem primeru pa se ob dejanskem delu lahko prisodi le plača po začetnem/osnovnem količniku določene dolžnosti. Delavec ne more s plačilom po dejanskem delu prejeti višje plače, kot bi mu šla, če bi bil na delovno mesto/dolžnost, na kateri dela, tudi formalno razporejen.

Delavec je upravičen do razlike v plači glede na dejansko delo v primeru, ko je formalno razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti.

Dejstvo, da delavci na isti dolžnosti (delovnem mestu) prejemajo različno plačo, še ni v nasprotju z načelom enakosti oz. s principom enakega plačila za enako delo. Razlika v plači je lahko posledica različnih okoliščin, tudi tega, koliko časa določen delavec že opravlja delo na dolžnosti (delovnem mestu).

Tožnik je v spornem obdobju opravljal delo na drugi formacijski dolžnosti kot je bila tista, na katero je bil imenovan. Iz tega razloga je njegov tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači do plače po dejanskem delu utemeljen.

Sodišče ne more razporejati delavcev na konkretna delovna mesta oziroma na vojaške dolžnosti. Praviloma tudi delodajalcu ne more nalagati kaj takega, saj je razporejanje delavcev v izključni pristojnosti delodajalca. Sodišče presoja le pravilnost in zakonitost razporeditve na delovno mesto, na katero je delavec razporejen z dokončnim sklepom, v primeru poklicnih vojakov pa z ukazom pristojnega vojaškega starešine.

Če delavec - pilot v Slovenski vojski ukazu o imenovanju na določeno dolžnost ne ugovarja po službeni poti, kot je to določeno v Pravilih službe v SV (94. točka), lahko sodišče v delovnem sporu presoja zgolj zakonitost odločbe o plači, s katero je določen količnik. Ugotavljati sme le, ali je količnik za izračun osnovne plače določen tako, kot je predvideno v formaciji oz. ali je višina količnika določena v skladu z ZRPJZ glede na čin, ki ga delavec ima oz. v primeru, ko za posamezna delovna mesta določi količnik Vlada RS s posebnim sklepom na podlagi 65.člena ZDDO, pa skladnost količnika z zakonom.

Tožnik je ob izdaji izpodbijane odločbe izpolnjeval pogoje za zasedbo delovnega mesta vodja izpostave. Okoliščina, da je tožnik kasneje diplomiral na Fakulteti za pomorstvo in promet in s tem pridobil visokošolsko izobrazbo, ne vpliva na določitev višjega količnika za plačo. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da mu višji količnik pripada, ker vodi izpostavo in je z 20. členom uredbe predvideno, da izpostavo kot notranjo organizacijsko enoto vodi vodja, ki je višji upravni delavec. To naj bi pomenilo, da bi tožniku količnik za določitev osnovne plače moral biti določen v razponu, ki je predviden za višje upravne delavce. V skladu z 19. členom ZDDO višje upravne delavce imenuje vlada na predlog predstojnika, imeti morajo univerzitetno izobrazbo ali končano visoko strokovno šolo, če ni enakega programa za pridobitev univerzitetne izobrazbe. Tožnika vlada ni imenovala za višjega upravnega delavca, ob izdaji izpodbijane odločbe ni imel univerzitetne izobrazbe. Zgolj na podlagi dejstva, da vodi izpostavo, ki je oblikovana znotraj upravnega organa v sestavi, tožnik ne more zahtevati plače, ki gre višjim upravnim delavcem.

Delavcem v državni upravi se pri obračunu dodatka za delovno dobo upošteva obdobje efektivnega dela in ne tudi beneficirana delovna doba.

Višina dodatka za delovno dobo je odvisna od dejanske (efektivne) delovne dobe in ne od delovne dobe, ki se po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju šteje s povečanjem. Določba pravilnika, ki ga je izdal minister za delavce ministrstva, ki upošteva tudi beneficirano delovno dobo pri izračunu dodatka za delovno dobo, ni skladna s predpisi (ZDDO, KPND).