150. člen ZDO

Da je sklep o dedovanju napačen, uveljavlja tožnik šele v davčnem postopku, medtem ko mu v zapuščinskem postopku ni ugovarjal in je zato sklep postal pravnomočen ter s tem zavezujoč za stranke v postopku. Tožnik zato ne more uspešno ugovarjati, da je njegov položaj kot dediča drugačen, kot sledi iz (izreka) pravnomočnega sklepa.

V postopku odmere davka na dediščino je pomembno sorodstveno razmerje med zapustnikom, kot prvotnim lastnikom premoženja in dedičem, izključno iz razloga razvrstitve v kategorije dedičev oziroma obdarjencev, kar je temelj za ugotovitev zavezancev za plačilo davka in stopenj davka po določbah ZDO. Če je iz sklepa o dedovanju, v katerem je vsebovan dedni dogovor med oporočnim dedičem in tožniki, kot zakonitimi dediči po pokojnem očetu razvidno, da dejansko združuje dva zapuščinska postopka (po zapustnici in po njenem izvenzakonskem partnerju - očetu dedičev) je to v postopku ugotavljanja podlage za obdavčitev potrebno upoštevati.

Zakon o davkih občanov (ZDO) ureja kategorije dedičev, ki so zavezani k plačilu davka na dediščine in darila in jih glede stopenj razvršča v tri različne skupine. Pri uvrščanju v posamezno skupino je potrebno upoštevati le osebe, točno določene v ZDO, ne pa vseh oseb iz tretjega dednega reda po Zakonu o dedovanju.

Na tožeči stranki je dokazno breme v upravnem postopku, ko trdi, da pri odpisnem dovoljenju (sklenjenem v obliki pogodbe med njo in njenim bratom kot zemljiškoknjižnim lastnikom) ne gre za darilno pogodbo, ker ji je že pred 30 leti njena mati dejansko podarila nepremičnine, čeprav jih je zatem z izročilno pogodbo prenesla na njenega brata.