973. člen ZOR

Ker je ekonomski rezultat verige pogodb enak rezultatu legi commissoriae, se izkaže neizpolnitev obveznosti leasingodajalca prodati stvar leasinga za tako bistveno, da ima za svoj pravni učinek izpolnitev prepovedanega pravnega učinka legi commissoriae.

Le oseba, ki (sploh) nima sposobnosti razsojanja, ne more veljavno izraziti svoje volje in njena izjava nima pravnih učinkov, zato je nična. Za takšen zaključek ne zadostuje ugotovitev, da so bile voljne in pojmovne sposobnosti stranke samo bistveno zmanjšane. Tožniki niso navedli prav nikakršne okoliščine, ki bi se lahko navezala na načelo prepovedi lex commisoria; tožniki tako sploh ne zatrjujejo, da bi med njihovimi obveznostmi po sklenjenih pogodbah in vrednostjo prodane nepremičnine obstajalo kakršno koli nesorazmerje, da so posojilo preplačali, ali kaj podobnega.

Da bi dosegli namen prepovedi legis commissoriae pri pravni operaciji sale and lease back, morajo biti pogodbena določila v pogodbi o leasingu v zvezi s prodajo predmeta leasinga ali z določitvijo vrednosti predmeta oblikovana tako, da so natančno določene obveznosti leasingodajalca in pravice leasingojemalca v primeru leasingojemalčeve neizpolnitve obveznosti. Zgolj klavzule, ki natančno določajo obveznosti in pravice pogodbenih strank, izključujejo možnost izigravanja namena prepovedi legis commissoriae. Ker sporni pogodbi oz. njuna kombinacija ustreznih določb ne vsebujeta, sta zato nični.

V skladu z načelom vestnosti in poštenja je treba prehod stvari v upnikovo last široko razlagati. Upoštevati je treba tudi denarni ekvivalent, ki ga bo upnik pridobil s prodajo stvari, če ta presega vrednost dolžnikovega dolga iz obligacijskega razmerja, glede katerega je bilo ustanovljeno zavarovanje terjatve.

Upoštevaje posledice, ki bi nastale ob realizaciji sporne prodajne pogodbe v kontekstu zavarovanja tožnikove terjatve, je pravilna odločitev, da gre za ničen pravni posel.

Pravdni stranki sta za zavarovanje terjatve tožeče stranke uporabili instrumentarij s končnim prehodom lastništva predmeta zavarovanja (spornega stanovanja) na toženo stranko, kateremu pa pravni red vnaprej odreka pravno veljavnost. Ker so torej določila o prenosu lastninske pravice iz „kupoprodajne pogodbe“ nična, tožeča stranka ni izkazala zatrjevane (veljavne) pravne podlage, na podlagi katere zahteva, da ji tožena stranka izroči sporno stanovanje.

Za odločitev je bistveno spoznanje o učinku, ki sta ga pogodbenika z medsebojnimi pravnimi operacijami zasledovala in ga naposled z izvršitvijo sporne prodajne pogodbe tudi dosegla. Ta je po ekonomskih značilnostih istoveten z učinkom, ki ga ima izrecna zastavna pogodba s t.i. komisoričnim sporazumom (lex commissoria), ki pa je predvsem zaradi nujnosti zaščite dolžnikovega šibkejšega položaja v razmerju do upnika prepovedan (prvi odstavek 973. člena ZOR). Jasno je torej, da sta stranki postopka za zavarovanje toženčeve terjatve uporabili instrumentarij s končnim prehodom lastništva predmeta zavarovanja (tožnikovega avtomobila) na upnika, ki mu pravni red vnaprej odreka pravno veljavnost.

Za kombinacijo prodajne pogodbe in povratne prodajne pogodbe je značilno, da omogoča tak ekonomski rezultat, ki je enak legis commissoriae. Pravna operacija prodajne pogodbe in povratne prodajne pogodbe je zato lahko veljavna le, če ne izigrava (namena) prepovedi iz 69. člena ZTLR in 973. člena ZOR. To pa je le takrat, ko vsebuje določbe, ki varujejo cilje prepovedi legis commissoriae: obvarovati dolžnika pred zlorabo, ko bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev.

Tožeča stranka s toženo stranko ni sklenila pogodbe za pridobitev lastninske pravice na spornih kolesih niti vnaprejšnjega dogovora v smislu 2. odstavka 973. člena ZOR (da bi šlo, kot v pritožbi poudarja, za zahtevek na izpolnitev pogodbe), pač pa zastavno pogodbo zaradi zavarovanja svoje denarne terjatve iz pogodbe o poslovnem sodelovanju s toženo stranko (primerjaj 61. in 62. člen ZTLR ter 966. člen ZOR). Zato gredo tožeči stranki le tista materialnopravna upravičenja, za katera ima podlago v zastavni pogodbi v skladu z določbami ZOR.

Tožeča stranka bi bila v smislu določila 214. člena ZOR upravičena do zamudnih obresti že od sklenitve izpodbite "pogodbe o odkupu terjatev" le, če bi se prvotožencu dokazal nepošten način pridobitve stvari. Takih trditev pa tožeča stranka ni podala. Zato gredo tožeči stranki zakonite zamudne obresti v skladu s citiranim določilom 214. člena ZOR le od dneva vložitve tožbe. Z izročitvijo originalnih listin o homologaciji za nove avtomobile kreditodajalcu je bilo lastniku vozil otežkočeno razpolaganje z vozili, ni pa bila s tem ustanovljena zastavna pravica.