957. člen ZOR

Pogodbeni stranki sta s pogodbo o nezgodnem zavarovanju časovno omejili rok, v katerem upravičenec še lahko uveljavlja izgubo splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode. Ker splošni pogoji kot skrajno časovno točko za presojo invalidnosti določajo rok treh let po nezgodi, zavarovanec pa je oba izpaha v letu 2003 utrpel po tem roku, tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Tožnica ni postavila trditve, da jo je promisar kdajkoli obvestil o tem, da jo je določil za upravičenko. Iz njenih tožbenih trditev celo izhaja, da jo je o tem obvestila zavarovalnica šele po promisarjevi smrti. Ob takšnem stanju stvari je lahko promisar veljavno preklical določilo o koristi tožnice in določil za beneficiarja prvo toženko.

Šlo je za izročitev besedila pogojev nezgodnega zavarovanja in to je tudi ugotovljeno na polici. To pomeni, da njegove določbe vežejo sklenitelja zavarovanja in tako tudi tistega, v katerega korist je bilo zavarovanje sklenjeno za primer smrti zavarovanca oziroma zavarovalnica se lahko sklicuje nanj. Tožnici, v katere korist je bilo sklenjeno življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem, tako ne gre odškodnina za nezgodno smrt, ker je imel sklenitelj zavarovanja - njen sin ob nezgodi več kot 0.5 promila alkohola v krvi (prva alinea 8. točke 9. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-94).

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena podjetnika nista vrnila tožeči stranki posojila, ki ga je po "polici za zavarovanje kredita" tožeča stranka zavarovala pri toženi. S tem je nastopil zavarovalni primer in tožena bi morala tožeči stranki izplačati neodplačani del posojila, saj se je zavezala, da bo "v primeru nevračila kredita s strani kreditojemalca ... po pozivu zavarovanca nepreklicno poravnala zavarovani znesek". Na to obveznost ne vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka zagotovila še dodatno zavarovanje svoje terjatve iz naslova posojila s tem, da ji je posojilojemalec izročil ob sklenitvi pogodbe dva bianco akceptna naloga s pooblastilom za odgovarjajočo izpolnitev. Dogovorjeno zavarovanje kredita je namreč samostojen pravni posel.

Zmotno meni revizija, da so obravnavane pogodbe o osebnem zavarovanju v korist tretjih oseb nične, ker da lahko take pogodbe sklepajo le fizične osebe, ne pa pravne osebe. Ne glede na to, da že sama po sebi nima taka trditev nobenega pravnega razloga, tudi opredelitev pogodbe o življenjskem zavarovanju v korist tretjega in prvega odstavka 957. člena ZOR ne pozna take omejitve. To je razumljivo, saj vendar lahko udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, kot to izhaja iz načela 10. člena ZOR. Obravnavane zavarovalne pogodbe niso nemoralne v smislu 103. člena ZOR in tudi niso nične zato, ker premije, ki jih je izplačal prvotoženec drugotoženi zavarovalnici, ne predstavljajo odhodkov po določilu prvega odstavka 72. člena takrat veljavnega Zakona o računovodstvu, kratko ZR). Navedene premije sicer res ne predstavljajo odhodkov po citiranem določilu, saj so odhodki le tisti stroški, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti organizacije ali posledica opravljanja te dejavnosti oziroma samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje njenih prihodkov, za kar v danem primeru ne gre. Če je prvotoženec štel izplačane premije za take odhodke, je