951. člen ZOR

Šlo je za namerno povzročitev nezgode s strani zavarovalca, kar nezgodi jemlje naravo zavarovalnega primera.

Pogodbeni stranki sta s pogodbo o nezgodnem zavarovanju časovno omejili rok, v katerem upravičenec še lahko uveljavlja izgubo splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode. Ker splošni pogoji kot skrajno časovno točko za presojo invalidnosti določajo rok treh let po nezgodi, zavarovanec pa je oba izpaha v letu 2003 utrpel po tem roku, tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Zavarovanec nezgodnega zavarovanja ni izgubil zavarovalnih pravic iz naslova nepremoženjske škode, čeprav se je poškodoval pri vožnji s traktorjem, ko ni razpolagal z vozniškim dovoljenjem za to vrsto vozila. Ugotovljeno je namreč, da ni šlo za neobvladanje vozila v vzročni zvezi z obvladanjem tehnike upravljanja z vozilom, ki ga potrjuje veljavno vozniško dovoljenje za traktor.

Svojci imetnika vozila, ki je vinjen in nepripet prisedel v vozilo, ki ga je upravljal vinjen voznik, niso izgubili kritnih pravic iz zavarovanja AO-plus, niti se pri odločanju o višini odškodnine ne upošteva imetnikovo krivdno ravnanje.

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena podjetnika nista vrnila tožeči stranki posojila, ki ga je po "polici za zavarovanje kredita" tožeča stranka zavarovala pri toženi. S tem je nastopil zavarovalni primer in tožena bi morala tožeči stranki izplačati neodplačani del posojila, saj se je zavezala, da bo "v primeru nevračila kredita s strani kreditojemalca ... po pozivu zavarovanca nepreklicno poravnala zavarovani znesek". Na to obveznost ne vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka zagotovila še dodatno zavarovanje svoje terjatve iz naslova posojila s tem, da ji je posojilojemalec izročil ob sklenitvi pogodbe dva bianco akceptna naloga s pooblastilom za odgovarjajočo izpolnitev. Dogovorjeno zavarovanje kredita je namreč samostojen pravni posel.