93. člen ZOR

Morebitna prekoračitev pooblastila, samodejno še ne privede do sankcije ničnosti poravnave, saj praviloma ne učinkuje nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem – v danem primeru torej nasproti odgovornostni zavarovalnici toženca in s tem tudi nasproti njemu glede na vsebino poravnave, temveč povzroči le upravičenje pooblastitelja nasproti pooblaščencu zahtevati povrnitev morebitne škode (93. člen ZOR).

V konkretnem primeru je bilo med strankama po seznanitvi toženke z odškodninskim zahtevkom tožnika dejansko nesporna zgolj odškodnina, ki jo je zavarovalnica nakazala takratni pooblaščenki tožeče stranke. Takšno dolžnost ji tudi sicer izrecno nalaga 919. člen ZOR, pri čemer enako določbo vsebuje tudi 943. člen OZ. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da se navedeni pravni temelj ne izčrpa po preteku v zakonu določenega obdobja za izplačilo nespornega dela zavarovalnega zneska, saj je takšna materialnopravna obveznost del obligacijskega razmerja strank in kot takšna obstaja od njenega nastanka do prenehanja

Ker tožnici morebitna omejitev oziroma zožitev pooblastila v trenutku podpisa zapisnika ni bila znana, zanjo ne more imeti negativnih posledic. Najemna pogodba in zapisnik sta bila tako veljavno sklenjena. Sodišči prve in druge stopnje sta v nasprotju z razlagalnimi pravili določbo zadnje alineje pogodbe šteli za drugačno, kot je jasno zapisana, ne da bi se pred tem spustili v ugotavljanje tistega, kar sta glede namena s sporno določbo dogovorjenega zatrjevala toženca, temveč sta njene trditve glede pomena prenehanja oziroma razlogov za prenehanje najemnega razmerja za dolžnost vrnitve vlaganj odpravili z obrazložitvijo, da ta dejstva v zadevi niso odločilna. Sodišči tako nista ugotavljali skupnega namena strank, pogodbene volje, tistega, kar sta stranki pogodbe z zgornjim dogovorom želeli doseči oziroma vsaj ne v okviru navedb pravdnih strank, zaradi katerih je na pogled jasno določilo zadnje alineje sploh postalo sporno.

Držijo pritožbene navedbe, da iz razlogov sodbe ni jasno, ali je prvostopno sodišče pogodbo, na katero se sklicuje tožnik, štelo za veljavno sklenjeno in da je v tem delu obrazložitev nerazumljiva. Prvostopno sodišče se je ukvarjalo v glavnem z vprašanjem, ali je bila pogodba realizirana, kar pa za odločitev ni bistvenega pomena, oziroma je ugotavljanje realizacije preuranjeno. Za veljavnost zavezovalnega pravnega posla je torej zadoščala pisnost in ni bila potrebna overitev podpisa prodajalca.

Pravilna je po mnenju pritožbenega sodišča tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka na podlagi dejstva, da je M.F. tudi v predhodnem letu na enak način tožeči stranki naročila objavo oglasa (in tako naročeno storitev je tožena stranka tožeči stranki tudi plačala), utemeljeno sklepalo, da je M.F. pooblaščena za sklenitev pogodbe s tožečo stranko; s tem je izpolnjen dejanski stan iz 1. odst. v času spornega razmerja veljavnega 93. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem preklic pooblastila ter njegova zožitev nimata učinka nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem ali opravil kakšen drug pravni posel, ni pa vedel in tudi ni moral vedeti, da je pooblastilo preklicano oziroma zoženo.

Sodna poravnava v kolektivnem delovnem sporu, v katerem tožnik ni sodeloval, ne posega v tožnikove pravice, kolikor te presegajo pravice, priznane s takšno sodno poravnavo. Zato ni podan njegov pravni interes za ugotovitev ničnosti takšne poravnave.

Pritožbeno sodišče soglaša z naziranjem sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tožeče stranke na pravni podlagi 88. člena ZOR, na katero se med drugim sklicuje tožeča stranka, ne more biti utemeljen. Citirana določba se namreč nanaša na situacijo, ko nekdo sklene posel v imenu drugega, ne da bi imel njegovo pooblastilo. Tak specialen položaj ureja 93. člen ZOR, ki določa, da preklic pooblastila nima učinka nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem ali opravil kakšen drug pravni posel, ni pa vedel in tudi ni mogel vedeti, da je pooblastilo preklicano oziroma zoženo (1. odst. 93. člena ZOR). Citirana norma, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, varuje tretjega, ki je v dobri veri, da je pooblaščenec še vedno upravičen za zastopanje. Zmotno pa je sklepanje sodišča prve stopnje, da tako varstvo tretjega v razmerju do pooblastitelja izključuje odškodninsko odgovornost pooblaščenca po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

Zakoniti zastopnik ima v pravdnem postopku glede neobstoja svoje aktivne legitimacije enak položaj kot pogodbeni zastopnik oziroma pooblaščenec. Nastopa v imenu zastopanega (81. člen ZPP). Stranka v postopku je zastopani sam.

Za pravni institut zastopanja veljajo splošna določila členov 84 do 98 Zakona o obligacijskih razmerjih in posebna določila Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) za posamezne oblike družb. Za vse oblike gospodarskih družb pa velja, da pooblaščenec pridobi in izgubi pooblastila po volji pooblastitelja. Časovne meje nastanka in prenehanja pooblastila niso vezane na čas vpisa v sodni register. Tako po 413. členu ZGD ima poslovodja pravico predlagati vpis v sodni register, čeprav tam še ni vpisan kot pooblaščena oseba.