906. člen ZOR

Odločitev o tem, da sodišče ne izvede enega od predlaganih dokazov ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, v obravnavanem primeru pa tudi ni prišlo do kršitve na področju dejanskega stanja. Izvedba tega dokaza na odločitev namreč ne bi mogla vplivati (tudi, če bi se izkazalo, da so vse trditve pod točko 1 tožbe, resnične).

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Splošni zavarovalni pogoji morajo biti objavljeni, pogodbeno stranko pa zavezujejo, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani. Toda, če se v takšnih primerih izkaže, da je zavarovalnica splošne pogoje natisnila in poskrbela, da so njihova besedila dostopna sklenitelju zavarovanja (da mu jih na njegovo zahtevo izroči zavarovalni zastopnik ali mu jih pošljeta ali zavarovalnica ipd.); da je tako imel možnost seznaniti se z njimi (bodisi s samim besedilom bodisi s pojasnili zavarovalnega zastopnika); da je šlo za poslovno (zavarovalno) razmerje med skleniteljem zavarovanja in zavarovalnico (ali drugo zavarovalnico) za enako zavarovanje in ob enakih pogojih, ki je nastajalo že prej ali bilo obnavljano - gre za domnevano molčeče poznavanje Splošnih pogojev (tretji odstavek 142. člena ZOR). Ob tem je namreč treba tudi upoštevati, da mora tudi sklenitelj zavarovanja ravnati ob sklepanju zavarovalnih pogodb skrbno kot dober gospodar (prvi odstavek 18. člena ZOR).

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena podjetnika nista vrnila tožeči stranki posojila, ki ga je po "polici za zavarovanje kredita" tožeča stranka zavarovala pri toženi. S tem je nastopil zavarovalni primer in tožena bi morala tožeči stranki izplačati neodplačani del posojila, saj se je zavezala, da bo "v primeru nevračila kredita s strani kreditojemalca ... po pozivu zavarovanca nepreklicno poravnala zavarovani znesek". Na to obveznost ne vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka zagotovila še dodatno zavarovanje svoje terjatve iz naslova posojila s tem, da ji je posojilojemalec izročil ob sklenitvi pogodbe dva bianco akceptna naloga s pooblastilom za odgovarjajočo izpolnitev. Dogovorjeno zavarovanje kredita je namreč samostojen pravni posel.

Povrne se le tista škoda, ki je nastala v zvezi s pogajanji, ne pa posredna škoda zaradi nesklenitve pogodbe. Pri prostovoljnem premoženjskem zavarovanju ni dolžnosti sklepanja pogodb na strani zavarovalnice.

Dogodek, glede na katerega se sklene zavarovanje, mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov (1. odstavek 898. člena ZOR). Dejstvo, da je vendarle nastopil, pa samo po sebi še ne pomeni, da je bil ob podpisu zavarovalne police že v nastajanju, kar naj bi narekovalo uporabo 2. odstavka 898. člena ZOR o ničnosti zavarovalne pogodbe.

Kadar zavarovalni zastopnik, ki je v službi pri zavarovalnici prekorači pooblastilo, pa sklenitelj zavarovanja tega ni vedel, pogodba velja po čl. 906/2 ZOR. Prekoračitev pooblastila se v takem primeru ne presoja po čl. 87/5 ZOR, saj je čl. 906/2 ZOR specialni predpis glede na čl. 87/5 ZOR.