712. člen ZOR

Glede na to, da sta sodišči ugotovili, da je toženec neupravičeno odklanjal vrnitev v hrambo danega avtomobila, je utemeljen tožnikov zahtevek za njegovo vračilo ali za plačilo odškodnine. Morda tožnikov karambolirani avtomobil res ni uničen in še vedno obstaja, vendar ni v enakem stanju in se je njegova vrednost sčasoma bistveno spremenila. Zato je tožnik upravičen do odškodnine.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tako primarnemu kot tudi podrejenemu zahtevku, je napačna. S takšno odločitvijo je sodišče prve stopnje povzročilo, da je izrek sodbe nedoločen, zato je podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Na tožeči stranki je dokazno breme glede obstoja shranjevalne pogodbe med pravdnima strankama.

Če se tožnica z revizijskimi trditvami, po katerih bi bilo treba parkirišče glede na njegovo lego neposredno ob hotelu šteti za del hotela, parkirana vozila pa za stvari, prevzete v hrambo, zavzema za presojo odgovornosti tožene stranke po pravilih o gostinski hrambi, ji je treba odgovoriti, da se z določbo prvega odstavka 724. člena ZOR predvidena odgovornost gostinca kot shranjevalca nanaša le na stvari, ki so jih "gosti prinesli s seboj". Presoja sodišč prve in druge stopnje, da gostov avtomobil ne spada v to kategorijo stvari, je materialnopravno pravilna. Ker vidi tožnica podlago za krivdno odgovornost tožene stranke tudi v njeni opustitvi opozorila, da za hrambo avtomobilov ne odgovarja, je treba tudi s tem v zvezi tožnici odgovoriti, da obveščanje gostov o obsegu odgovornosti hotelirja ni njegova dolžnost. Glede odgovornosti, izključene po zakonu, namreč velja, da je ni in ne more nastati zgolj zaradi tega, ker hotelir svojih gostov na to ni opozoril oziroma jih ni s tem za vse možne primere vnaprej seznanil. Velja torej enako kot v obratni smeri, ko hotelir primerov svoje zakonite odgovornosti ne more izključiti zgolj z objavo o izkjučitvi odgovornosti, ki nim

Ker je tožeča stranka svoje blago hranila v prostorih toženca, ne drži ugotovitev, da med njima ni bilo nobenega obligacijskega razmerja. Med njima je bila namreč očitno sklenjena (vsaj) shranjevalna pogodba glede spornega blaga. Ena od obveznosti shranjevalca po tej pogodbi pa je tudi vrnitev stvari z vsemi plodovi in drugimi koristmi od nje. Če toženec blaga ne bi mogel ali hotel vrniti pa ima tožeča stranka na voljo odškodninski zahtevek, pri čemer bi morala za njegovo utemeljitev izkazati vse potrebne elemente odškodninske odgovornosti.

Na blagu, prejetem v hrambo in obnavljanje državnih blagovnih rezerv, ne obstaja izločitvena pravica, če iz pogodbe o hrambi izhaja, da je shranjevalec dolžan vrniti enako količino istovrstnega blaga, ker gre v takem primeru za nepristni depozit. V enakem primeru na blagu ne more obstajati pravica do ločenega poplačila iz tistega blaga, na katerem je hkrati zatrjevana izločitvena pravica.

Toženec je kot prevzemnik naročila dolžan izvršiti naročilo po prejetih navodilih, zato je dolžan zagotoviti, da bodo stvari, ki jih je dal v hrambo, tožniku vrnjene.

Pri odgovornosti gostinca za škodo na gostovi stvari je potrebno razmejiti, ali gre za pravo hrambo ali za gostinsko hrambo. Načeloma je pogoj za krivdno odškodninsko odgovornost zaradi opustitve, da je bilo opuščeno dejanje izrecno predpisano.

Na podlagi sporazuma o tem, da lahko tožnik pusti napravo pri tožencu oziroma jo tam shrani (torej tožnik sam) in to na sicer nevarovanem mestu zunaj ograje, ni mogoče zanesljivo sklepati, da je bila molče sklenjena shranjevalna pogodba.