546. člen ZOR

Celo če bi v imenu tožničine pravne prednice pogodbo res podpisala oseba brez pooblastila, bi bila ta kljub temu veljavna, ker sta jo tožničina pravna prednica in kasneje tožnica odobrili (prvi odstavek 88. člena ZOR). Po ugotovitvah sodišč jo je tudi tožnica vse do sporazuma 3. 10. 2003 spoštovala in štela za veljavno. Sama je stanovanje še nadalje pustila v posesti pete toženke, od nje pa je zahtevala plačilo kupnine. V primeru neizpolnitve pogodbe z zaporednimi obveznosti, ta ni razdrta že po samem zakonu, pač pa le, če jo druga stranka razdre v skladu s pogodbenimi in zakonskimi pogoji (prim. 129. in 546. člen ZOR). Tožnica v tem postopku ni zatrjevala, da je pogodbo zaradi neizpolnjevanja obveznosti pete toženke razdrla (to bi morala storiti tudi po 127. členu ZOR, na katerega se sklicuje v reviziji). Nasprotno - zatrjevala je, da je prodajalka peto toženko pozivala na plačilo obrokov, torej na izpolnitev pogodbe.

Kadar je v leasing pogodbi, za katero se uporabljajo določila prodaje na obroke, dogovorjeno, da ima leasingodajalec možnost ob neplačilu posameznih obrokov terjati takojšnje plačilo vseh zapadlih obrokov, prične zastaralni rok ob nadaljnjem neplačevanju obrokov teči od trenutka, ko bi leasingojemalec lahko zahteval plačilo celotne obveznosti.

Pri obravnavi leasing pogodbe, ki ima elemente prodajne pogodbe, je sodišče dolžno uporabiti kogentne določbe ZOR o varstvu kupca posameznika pri prodaji na obroke in kogentne določbe ZVPot o varstvu potrošnika pri prodaji na obroke.

Pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je v pravnem smislu posojilna pogodba, pri kateri je posojilo dano za določen namen, tj. za nakup določene stvari (konkretno osebnega avtomobila), pri čemer se za to pogodbo uporabljajo pravila o prodaji na obroke. Kadar posojilojemalec zamudi z dvema zaporednima obrokoma, ki hkrati predstavljata osmino namenskega posojila, ima posojilojemalec dve možnosti: bodisi razdre pogodbo bodisi zahteva plačilo ostanka posojila, v nobenem primeru pa ne more vztrajati, da se pogodba izvršuje na enak način tudi odtlej. Pogodbeno določilo, ki ni usklajeno z zakonsko določbo in omogoča tako ravnanje posojilojemalca, nasprotuje določbi 551. člena ZOR in je zato nično. Ta ugotovitev pa pomeni, da je treba pri presoji tožbenega zahtevka uporabiti določbo 546. člena ZOR in ugotoviti, kdaj je nastopil zakonski dejanski stan iz drugega odstavka, tj. kdaj je toženec zamudil z dvema zaporednima obrokoma, ki sta hkrati predstavljala osmino namenskega posojila. V tem trenutku je namreč še neodplačani del dolga zapadel v takojšnje plačilo, ta trenutek pa je tudi tisti, ko ima upnik, tj. tožeča stranka pravico zahtevati izpolnitev, kar pomeni obenem tudi t

Če tožnik zahteva prenehanje obligacijskega razmerja, glede katerega materialno pravo ne zahteva sodne intervencije, pač pa zadostuje že izjava volje tistega, ki ima takšno pravico po materialnem predpisu, pravovarstvenega interesa za tožbo ni. Po določbi 2. odst. 546. člena ZOR lahko prodajalec razdre pogodbo o prodaji na obroke, če kupec ne plača najmanj dveh zaporednih obrokov. Tožeča stranka kot prodajalec torej lahko z enostransko izjavo volje povzroči spremembo obstoječega pravnega razmerja, v konkretnem primeru prenehanje pravnega razmerja iz prodajne pogodbe.

V pogodbi dogovorjeni sporazum o takojšnji zapadlosti celotne obveznosti zaradi neplačila dveh obrokov velja, vendar z dodatkom, skladnim z zakonsko zahtevo, da morajo zamujeni obroki dosegati najmanj osmino kupnine.

Pogodbena določba, ki upošteva le časovno zaporedje in število neplačanih obrokov, ne določa pa hkrati količinskega doseganja najmanj osmine kupnine, je sicer nična, vendar ne v celoti. Dogovor o takojšnji zapadlosti kupnine velja, saj sta se stranki tako dogovorili, vendar z dodatkom, ki je v skladu z zakonsko zahtevo, da morata oziroma morajo zamujeni zaporedni obroki dosegati najmanj osmino kupnine.

Prodajalec lahko, na podlagi posebnega dogovora v zvezi s prodajo na obroke, zahteva od kupca, da plača ves ostanek kupnine, če je kupec v zamudi z obroki, ki skupaj predstavljajo najmanj osmine kupnine.

Pogodbena določba, ki upošteva le časovno zaporedje in število neplačanih obrokov, ne določa pa hkrati količinskega doseganja najmanj osmine kupnine, je za posojilojemalca manj ugodna od zakonske določbe četrtega odstavka 546. člena ZOR in zato na podlagi 551. člena nična. Vendar pa takšna situacija ne pomeni, da sploh ne velja določba o takojšnji zapadlosti kupnine. Ker so se stranke zanjo dogovorile, velja, vendar z dodatkom, ki je skladen z zakonsko zahtevo, da morajo zamujeni obroki dosegati najmanj osmino kupnine.

Pogodbena določba, ki upošteva le časovno zaporedje in število neplačanih obrokov, ne določa pa hkrati količinskega doseganja najmanj osmine kupnine, je za posojilojemalca manj ugodna od zakonske določbe četrtega odstavka 546. člena ZOR in zato na podlagi 551. člena ZOR nična. Vendar pa takšna situacija ne pomeni, da sploh ne velja določba o takojšnji zapadlosti kupnine. Ker so se stranke zanjo dogovorile, velja, vendar z dodatkom, ki je skladen z zakonsko zahtevo, da morata oziroma morajo zamujeni obroki dosegati najmanj osmino kupnine.

Toženec se je s pogodbo zavezal, da bo kreditirani del kupnine vrnil tožnici v 36 obrokih, katerih višina se bo mesečno usklajevala z odstotkom sprememb tovarniške cene enakega oziroma podobnega modela - tipa vozila, z obrestmi. Tako pogodbeno razmerje kaže na obročno odplačilo ene same obveznosti (terjatve) v smislu zadnjega stavka drugega odstavka 372. člena ZOR. Take terjatve pa zastarajo v splošnem zastaralnem roku po 371. členu ZOR, to je v petih letih.

Neodplačani del dolga zapade v takojšnje plačilo, ko zaporedni obroki dosežejo osmino kupnine. Ta trenutek pa je tisti, ko ima upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti in ko zato začne teči zastaranje.

Ni dopustno predlagati prič, da bi le-te navajale pravno pomembna dejstva, kajti navajanje dejstev je dolžnost strank. Sodišče je ravnalo prav, ker ni zaslišalo predlagane priče, saj tožena stranka ni navedla konkretnih pravno pomembnih dejstev, ki naj bi se dokazovala z zaslišanjem predlagane priče. Tožeča stranka je vozilo prodala in kupnino odštela od dolga tožene stranke, s čimer je jasno pokazala, da je tožena stranka upravičena do zmanjšanja dolga za vrednost vrnjenega vozila, saj je tožeča upravičena terjati celotno plačilo po pogodbi o leasingu in je z vrnitvijo vozila torej obogatena. Glede na to pa tožeča ni upravičena prodati vozila za kakršno koli ceno, temveč za najugodnejšo ceno, ki bi jo kot dober gospodar lahko iztržila s smotrnim ravnanjem.

Obveznost plačila kupnine tožene stranke izvira iz njegovega razmerja s prodajalcem, zato na to obveznost dejstvo, da je prodajalec kršil svojo pogodbeno obveznost v razmerju do izdajatelja plačilne kartice, nima nobenega vpliva.

Vsebina tožničine obveznosti je bila v izročitvi knjig, medtem ko zaveza o pošiljanju položnic ni del obveznosti tožeče stranke v tem smislu, da bi kakorkoli vplivala na to, da tožena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, to je plačati kupnine.

pogodbe prodaja premične stvari, pri kateri se prodajalec zavezuje, da bo kupcu izročil določeno stvar, še preden bo kupnina v celoti plačana. V tej zadevi pa gre za prednaročilo, katerega značilnost je, da kupec v celoti vnaprej poravna kupnino, prodajalec pa mu zato praviloma zagotavlja nižjo ceno.

Ker pa je šlo med pravdnima strankama za leasing pogodbo (upoštevajoč tudi splošne pogoje, ki so bili po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje sestavni del pogodbe), je sprejeta odločitev utemeljena predvsem v določilu četrtega odstavka 546. člena ZOR, po katerem lahko prodajalec, če ne razdre pogodbe (zaradi kupčeve zamude s plačevanjem obrokov), zahteva od kupca, da plača ves ostanek kupnine. To določilo pa se glede na določbo prvega odstavka 550. člena ZOR uporablja tudi pri zakupnih pogodbah z določilom, da bo v zakup dana stvar prešla v zakupnikovo lastnino, če bo določen čas plačeval zakupnino (leasing pogodbe).

Po 1. odst. 546. člena ZOR razdre prodajalec pogodbo o prodaji na obroke brez sodne intervencije, z enostransko izjavo volje. Zato nima pravovarstvenega interesa za tožbo z oblikovalnim zahtevkom. Če tožnik nima pravovarstvenega interesa za tožbo, tožba ni dovoljena. Zato jo sodišče zavrže.

Pogodba o prodaji na obroke je zaradi neplačevanja kupnine razdrta že z izjavo prodajalca, zato kupec nima pravnega interesa za tožbo na razvezo pogodbe. Pravno korist za tožbo na ugotovitev, da je taka pogodba razdrta, mora tožeča stranka izkazati in navesti dejstva o tem do konca glavne obravnave in je sodišče ne raziskuje uradoma.

Pri prodaji na obroke lahko prodajalec z odstopno izjavo (enostransko izjavo volje) in brez intervencije sodišča razdre pogodbo že, če pride kupec v zamudo z začetnim obrokom kupnine.