495. člen ZOR

Kupec lahko stvar z napako uporablja, dokler mu prodajalec ne izroči druge stvari brez napake, ker sta obveznost prodajalca izročiti drugo stvar brez napake in obveznost kupca vrniti prodajalcu prvo stvar vzajemni; tudi običajna dotrajanost stvari zaradi njene običajne uporabe ne more povzročiti izgube pravice za izročitev druge stvari brez napake. Z zamudo je nastopil položaj, primerljiv s položajem dolžniške zamude, za katero je značilno, da dolžnikova obveznost izpolniti pogodbo z zamudo ne preneha, najtežja posledica njegove zamude pa je prav v tem, da nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari preide nanj (prvi odstavek 326. člene ZOR). Kupec, ki je zahteval od prodajalca izročitev stvari brez napake, s potekom primernega roka za zamenjavo te pravice ne izgubi, pač pa sme takrat zahtevati namesto pravilne izpolnitve znižanje cene ali pogodbo razdreti; toženkino razumevanje določbe 489. člena ZOR, češ da je dolžan kupec prodajalcu določiti rok za izpolnitev pogodbe in v kolikor prodajalec v tem roku izpolnitve ne da, lahko zahteva le še znižanje kupnine ali razvezo pogodbe, je materialnopravno zmotno.

Ni se mogoče strinjati s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da je nasprotni tožbeni zahtevek na razdrtje pogodb neutemeljen že zaradi tega, ker je tožena stranka obe polprikolici po reklamacijah uporabljala še vsaj štiri oziroma ti in pol leta, in ju zaradi tega ne more vrniti v stanju, v katerem ju je prejela (prvi odstavek 495. člena ZOR). Upoštevajoč celotno besedilo 495. člena ZOR je pravilnejša interpretacija, da poslabšanje stvari, ki je posledica rabe, ki ne presega običajne, ni razlog, da kupcu ne bi priznali pravice odstopiti od pogodbe. Tožena stranka, ki je v času čakanja na popravilo oziroma na nadomestno polprikolico omejeno uporabljala polprikolico z napako, zgolj zaradi tega ni izgubila pravice do odstopa od pogodbe.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine iz naslova stvarnih napak je treba razumeti kot zahtevek, naj se kupnina zniža za toliko, da kupec ni oškodovan z nakupom stvari z napako. Načeloma je sicer pravilno stališče, da je potrebno ugotavljati manjvrednost stvari z napako glede na vrednost stvari brez napake, kot izhaja iz prodajne cene. Vendar je v konkretnem primeru tožena stranka ves čas zatrjevala, da je bil avtomobil poceni prav iz razloga, ker je šlo za model iz leta 1992, s čimer je smiselno zatrjevala, da so bile določene manjvrednosti v ceni že upoštevane. Zato bi moralo sodišče izvedencu zastaviti nalogo, naj oceni manjvrednost vozila objektivno, to je glede na povprečne cene vozil istega tipa, letnika in stanja, kot je bilo sporno vozilo, v primerjavi s konkretno prodajno ceno. Šele po takšni oceni bo možno ugotoviti, koliko in ali sploh je bil tožnik oškodovan zaradi nakupa vozila, katerega deklarirani letnik proizvodnje ne ustreza dejanskemu letniku.