471. člen ZOR
Če kraj izročitve ni določen v pogodbi
(1)Če kraj izročitve ni določen v pogodbi, je treba stvar izročiti v kraju, v katerem je imel prodajalec ob sklenitvi pogodbe stalno prebivališče ali, če tega ni imel, začasno prebivališče; če pa je prodajalec sklenil pogodbo v opravljanju svoje redne gospodarske dejavnosti, je treba stvar izročiti v kraju, v katerem ima sedež.
(2)Če pa je bilo pogodbenikoma ob sklenitvi pogodbe znano, kje je stvar oziroma kje naj bo izdelana, je treba stvar izročiti v tem kraju.
- VSL sodba I Cpg 1205/2001Višje sodišče v Ljubljani · 2002
V določilih 227. in 228. čl. ZPP je mišljena konkretna listina, na katero se stranka sklicuje, ne pa katera koli listina v zvezi z zadevo, ali celo nekakšna nedoločena in nedoločljiva "dokumentacija". Načelo proste presoje dokazov nikakor ne pomeni preiskovalnega načela, po katerem sme sodišče samo izvajati dokaze po uradni dolžnosti. Tudi pri odločanju po 2. odst. 213. čl. ZPP je pravdno sodišče omejeno na dokazne predloge strank. Dokazov, ki jih ni predlagala nobena stranka, sodišče načeloma sploh ne sme izvajati. Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. čl. ZPP) velja tudi za listinske dokaze, zato mora stranka, ki predlaga dokazovanje z listinami, konkretno navesti, katera predložena listina dokazuje katero pravno pomembno trditev (prim. 1. odst. 226. čl. ZPP). Tožeča stranka je bila po pogodbah dolžna kupnino plačati z nakazilom na račun tožene stranke. Ker je tožeča kupnino nesporno plačala z verižno kompenzacijo, ni plačala na način, določen s pogodbo. Izvedenca v tem postopku sploh nista bila postavljena s strani sodišča, zato njunih mnenj ni mogoče šteti za dokaz z izvedencem v smislu določb 243. do 256. čl. ZPP. Izvensodno pridobljeno izvedensko m
- VSL sodba I Cpg 966/99Višje sodišče v Ljubljani · 2000
Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 12. 9. 2002Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL sodba I Cpg 1205/2001Višje sodišče v Ljubljani · 12. 9. 2002
V določilih 227. in 228. čl. ZPP je mišljena konkretna listina, na katero se stranka sklicuje, ne pa katera koli listina v zvezi z zadevo, ali celo nekakšna nedoločena in nedoločljiva "dokumentacija". Načelo proste presoje dokazov nikakor ne pomeni preiskovalnega načela, po katerem sme sodišče samo izvajati dokaze po uradni dolžnosti. Tudi pri odločanju po 2. odst. 213. čl. ZPP je pravdno sodišče omejeno na dokazne predloge strank. Dokazov, ki jih ni predlagala nobena stranka, sodišče načeloma sploh ne sme izvajati. Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. čl. ZPP) velja tudi za listinske dokaze, zato mora stranka, ki predlaga dokazovanje z listinami, konkretno navesti, katera predložena listina dokazuje katero pravno pomembno trditev (prim. 1. odst. 226. čl. ZPP). Tožeča stranka je bila po pogodbah dolžna kupnino plačati z nakazilom na račun tožene stranke. Ker je tožeča kupnino nesporno plačala z verižno kompenzacijo, ni plačala na način, določen s pogodbo. Izvedenca v tem postopku sploh nista bila postavljena s strani sodišča, zato njunih mnenj ni mogoče šteti za dokaz z izvedencem v smislu določb 243. do 256. čl. ZPP. Izvensodno pridobljeno izvedensko m
- VSL sodba I Cpg 966/99Višje sodišče v Ljubljani · 11. 5. 2000
Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.