458. člen ZOR

V delu, v katerem so se toženci zavezali glede bodoče (pričakovane) dediščine oziroma premoženja, ki so ga podedovali šele po sklenitvi pogodbe, gre za nedovoljeno pogodbo o odtujitvi (tedaj zgolj) pričakovane dediščine.

Glede na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do izročitve nepremičnine v posest, se vzpostavlja dvom v pravilnost materialnopravnega naziranja pritožbenega sodišča, da sta pravdni stranki sklenili predpogodbo in ne glavne pogodbe (sodba VS RS II Ips 375/2004 z dne 8. 12. 2005).

Če sodišče lahko zahteva od stranke, ki ima pooblaščenca, naj se sama izjavi o dejstvih, ki jih je treba ugotoviti v pravdi (1. odstavek 86. člena ZPP - informativno zaslišanje strank), potem si lahko pri ustvarjanju predstav o spornem življenjskem dogodku (se pravi pri dokazni oceni) pomaga tudi z dejstvom, da stranka sama določenim trditvam nasprotne stranke ni oporekala (čeprav jim je, in za nameček še pavšalno, oporekal njen pooblaščenec). V obravnavanem primeru je bila predmet menjave bodoča stvar (3. odstavek 458. člena ZOR). Nepremičnina je namreč samo zemljiška parcela, kot jo opredeljuje zemljiškoknjižno pravo. Del parcele št. 9/1 zato nima stvarnopravne samostojnosti in kot tak ne more biti predmet lastninske pravice. Da bi to postal, mora dobiti stvarnopravno samostojnost, z drugimi besedami, postati mora zemljiška parcela. In ker je pogodbena dolžnost tožencev, da tožniku priskrbita lastninsko pravico, morata najprej doseči stvarnopravno osamosvojitev prodane (v tem primeru zamenjane) bodoče stvari, kar pomeni, da morata storiti to, kar jim nalaga sodba prve stopnje: najprej "izposlovati geometrsko odmero (...) na podlagi katere bo mogoča odmera tega dela

Slabo izolirana hiša, ki zahteva neekonomično ogrevanje, in je zgrajena po potresnih standardih izpred 20 let (tretji odstavek 480. člena in prvi odstavek 479. člena ZOR) nima stvarnih napak.

Načelo popolnosti listine (velja le tisto, kar je v predpisani obliki zapisano) velja le do tedaj, ko je sicer ustno sklenjena pogodba ali ustno sklenjeni del pogodbe, glede katere je sicer predpisana pisna oblika, realiziran v smislu specialne določbe cit. 73. člena ZOR. V tem primeru ima vse potrebne in veljavne pravne učinke tudi ustno sklenjena pogodba, za katero se sicer zahteva predpisana obličnost. Takšno ustno sklenjeno pogodbo pa je po pravilnih ugotovitvah prvostopnega sodišča predstavljal prav sporni disimulirani dogovor o prodaji garaže z nadzidkom glede na simulirani (navidezni) zapis v pogodbi o predkupni pravici. Neupoštevanje tega navideznega zapisa, ki ne izraža prave (resnične) volje pogodbenih strank, v izpodbijani sodbi, pomeni pravilno uporabo določbe 66. člena ZOR, po kateri navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, temveč velja prikriti pogodbeni dogovor, ki izraža pravo (resnično) voljo pogodbenih strank, če so izpolnjeni pogoji za njegovo veljavnost.

V določilih 227. in 228. čl. ZPP je mišljena konkretna listina, na katero se stranka sklicuje, ne pa katera koli listina v zvezi z zadevo, ali celo nekakšna nedoločena in nedoločljiva "dokumentacija". Načelo proste presoje dokazov nikakor ne pomeni preiskovalnega načela, po katerem sme sodišče samo izvajati dokaze po uradni dolžnosti. Tudi pri odločanju po 2. odst. 213. čl. ZPP je pravdno sodišče omejeno na dokazne predloge strank. Dokazov, ki jih ni predlagala nobena stranka, sodišče načeloma sploh ne sme izvajati. Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. čl. ZPP) velja tudi za listinske dokaze, zato mora stranka, ki predlaga dokazovanje z listinami, konkretno navesti, katera predložena listina dokazuje katero pravno pomembno trditev (prim. 1. odst. 226. čl. ZPP). Tožeča stranka je bila po pogodbah dolžna kupnino plačati z nakazilom na račun tožene stranke. Ker je tožeča kupnino nesporno plačala z verižno kompenzacijo, ni plačala na način, določen s pogodbo. Izvedenca v tem postopku sploh nista bila postavljena s strani sodišča, zato njunih mnenj ni mogoče šteti za dokaz z izvedencem v smislu določb 243. do 256. čl. ZPP. Izvensodno pridobljeno izvedensko m

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Ob ugotovljenem dejstvu, da je tožeča stranka izročila toženi stranki kemikalijo - barve brez deklaracij v neoriginalni embalaži in ki jih je sama dobila kot blago, ki ga je uporabnik zavrgel, mora tožeča stranka dokazati, da je blago lahko predmet pogodbe in v prometu.

Tožeča stranka je v okviru prekluzivnega enoletnega roka iz 117. čl. ZOR dovolj določno podala trditve o tem, da je bila pri sklepanju pogodbe s toženo stranko v zmoti glede neke okoliščine v zvezi s sklepanjem pogodbe. S svojimi kasnejšimi navedbami glede vzroka bistvenosti zmote je tožeča le konkretizirala in dopolnila svoje že dane navedbe. Dopolnitev dejanskih navedb glede že postavljenega zahtevka je mogoče tudi po izteku prekluzivnega roka. Pri tožniku ni bilo zmote o osebi, s katero se sklepa pogodba, saj je bil tožnik ves čas prepričan, da sklepa pogodbo s tožencem, s katerim jo je tudi zares sklenil. Tožeča stranka je bila v zmoti glede okoliščine posla, kar bi glede na določila 1. odst. 61. čl. ZOR utegnila biti bistvena zmota, vendar v obravnavanem primeru sporni člen pogodbe ni odločilna okoliščina, ker za stranke ne ustvarja nikakršnih obveznosti. Predpogodba mora biti sklenjena v isti obliki, kot je predpisana za glavno pogodbo. Ker je za ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo predpisana oblika notarskega zapisa, mora biti tudi predpogodba za ustanovitev take družbe narejena v obliki notarskega zapisa, sicer taka predpogodba ni pravno zavezujoča.</p

Status solastnikov v pravdni zadevi, ki zadeva celotno nepremičnino, in s tem zvezano vprašanje narave sosporništva, ni procesnopravno, temveč materialnopravno vprašanje. Prepoved prometa z zemljiščem, ki ga daje ena stranka drugi v zamenjavo, vpliv na veljavnost menjalne pogodbe v celoti. Drugi odstavek 103. člena ZOR se nanaša na prepovedi, ki zadevajo samo eno stranko in se tičejo prav nje in lastnosti na njeni strani, ne pa predmeta posla.

Predmet prodajne pogodbe ni le fizična stvar marveč so lahko tudi vse civilne pravice, ki so v prometu - stvarne, obligacijske, dedne, pravice intelektualne lastnine. Stvar kot predmet prodaje (prvi odstavek 454. člena in prvi odstavek 458. člena ZOR) je torej lahko tudi pravica, še več, celo sporna pravica (prvi odstavek 461. člena ZOR). Ko je šlo v tej zadevi za pravice iz poslovnih pogodb oziroma poslovnih razmerij, torej ni videti nobene nedovoljenosti.

Prodajna pogodba za stanovanje, ki sta jo sklenili pogodbeni stranki v času veljavnosti Stanovanjskega zakona, možnost odkupa stanovanja s strani imetnika stanovanjske pravice ob sklenitvi pravnega posla pa je bila še negotova, je, če so izpolnjeni drugi zakoniti pogoji, veljavna in prodajalec, ki je kasneje postal lastnik stanovanja, je svojo pogodbeno obveznost dolžan izpolniti.