234. člen ZOR

Na podlagi ugotovitve, da tožniki niso predložili vrednostnega papirja, ampak le potrdila o njihovi izdaji, in da so bili vrednostni papirji, deponirani pri tožencu, uničeni (tožniki pa ne trdijo, da bi sprožili postopek za njihovo amortizacijo), je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izpolnitev terjatve iz vrednostnega papirja pravilna.

Razmerje med splošnimi določbami ZOR o vrednostnih papirjih ter med posebnimi predpisi, ki podrobneje regulirajo posamezne vrste vrednostnih papirjev, se ravna po splošnem interpretacijskem pravilu, po katerem specialni zakon razveljavlja splošnega, vendar pa to ne pomeni, da iz tega razloga splošnih določb ZOR sploh ni mogoče uporabiti. Splošna pravila ZOR se namreč še vedno uporabljajo za vrednostne papirje, ki s specialnimi predpisi niso urejeni, to je za t.i. inominatne vrednostne papirje. V trenutku, ko je delodajalec tožniku izročil vrednostni papir, je tožnikova premoženjska pravica izgubila pomen pravice iz delovnega razmerja, saj se je spremenila v pravico iz vrednostnega papirja, torej v premoženjsko pravico, ki izvira iz civilnopravnega razmerja. Za odločanje o takih sporih pa je določena pristojnost sodišča splošne pristojnosti.

Uničenje izdanih internih delnic je odredil državni organ, zato izdajatelj vrednostnega papirja ne more veljavno izpolniti svoje obveznosti.

Za poplačilo denarne terjatve je upnik predlagal več sredstev izvršbe, torej več sodnih dejanj, s katerimi je mogoče doseči namen izvršbe. Ker je krajevna pristojnost sodišča odvisna od predmeta izvršbe in od predlaganih izvršilnih sredstev, je v 35. členu ZIZ določeno, da je za odločitev o izvršilnem predlogu krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe. V konkretnem primeru je pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za rubež nematerializiranih vrednostnih papirjev. Izvršba na nematerializirane vrednostne papirje spada med sredstva izvršbe, ki so navedena v 30. členu ZIZ, toda ta zakon je posebej ne ureja. Splošni pojem vrednostnih papirjev je določen v ZOR, pojem, način izdaje in prenosa nematerializiranih vrednostnih papirjih pa ureja ZNVP, ki v 3. členu opredeli centralni register vrednostnih papirjev, v členih od 60 do 64 pa ureja pridobitev in prenos pravic na podlagi sodne odločbe. Toda ZVNP ne vsebuje nobene določbe o krajevni pristojnosti sodišča in ker je ne vsebuje niti ZIZ, je treba uporabiti splošno določbo o krajevni pristojnosti za izvršbo na denarno terjatev dolžnika, ki je določena v 100.

Od izsiljenega vnaprejšnjega plačila blaga gredo kupcu zakonske obresti po Zakonu o blagovnem prometu (26. člen) od plačila do dobave blaga po obrestni meri za vpogledne hranilne vloge v banki, kakršno si izbere kupec. Pomisleki o ustavnosti ZBP so neutemeljeni, ker ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91) omenja v 4. členu le zvezne predpise, ki se smiselno uporabljajo kot republiški predpisi, če ne nasprotujejo pravnemu redu Slovenije, ZBP pa je republiški predpis, ki je veljal v času pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Nadomestil ga je sicer Zakon o trgovini (Ur. l. RS št. 18/93), vendar le ta v 31. členu ohranja v veljavi med drugim tudi 26. člen ZBP. Račun, kot ga je izdala tožena stranka, ni vrednostni papir, saj se ta ne zavezuje z njim, da bo izpolnila obveznost kupcu (234. člen ZOR) in nima niti označbe, da gre za vrednostni papir (1. točka prvega odstavka 235. člena ZOR), zaradi česar že zaradi pomanjkanja teh sestavin ne more šteti za vrednostni papir (tretji odstavek pravkar citiranega člena). Sicer pa obveznost iz vrednostnega papirja niti ne izključuje plačila ob